Očitno sem bil v zmoti, ko sem verjel, da je Društvo za zaščito živali prvi naslov, na katerega se človek obrne v primeru, ko opazi primer nehumanega ravnanja z živaljo. Imamo tudi državne institucije, ki so po zakonu dolžne skrbeti za zaščito s tem, da preverjajo izvajanje predpisov in v primeru suma zlorabe le-teh nemudoma ukrepajo. Med prvimi je to ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v okviru katerega deluje Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Operativni organ uprave pa je Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, v mojem primeru območni urad Ljubljana. Učinkovitost te organizacije se kaže ob konkretnih primerih, ko je treba zaščititi žival pred nehumanim ravnanjem. Kako to izgleda v naravi, kaže naslednji primer.
V začetku januarja letos smo opazili, da ima lastnik vrtička zaprtega psa v prostoru med vrtički v bližini novograjenih ljubljanskih zaporov. Pes živi v nepokritem delu vrtičkarskih lop v prostoru površine cca 6 m2. Sam, brez bližine ljudi, saj nekaj km okoli ni, kot pravijo, žive duše. Psu so v spomladanskih mesecih nekajkrat na teden prinašali hrano in vodo. Kasneje je bil obisk pogostejši, vendar psa niso vodili na sprehod. O tem, da je pes socialno bitje, ki potrebuje človeško bližino in je le tako lahko človeku prijatelj, ta lastnik ne razmišlja. Po mojem nima empatije do živali, sicer s psom ne bi tako ravnal. V takšnih pogojih živi pes, v nepokritem prostoru v vseh vremenskih razmerah. To trpinčenje psa gledamo že najmanj sedem mesecev.
Že od začetka leta poskušam prepričati odgovorne institucije, da poskrbijo oziroma prisilijo lastnika, da preneha s trpinčenjem živali in ji zagotovi primerno življenje. Po številnih klicih sem uspel priti v stik z Društvom za zaščito živali Ljubljana, kjer pa so odgovorili, da mi razen nasvetov in podpore v prizadevanju za zaščito psa ne morejo pomagati. Po napotku sem primer prijavil veterinarski inšpekciji, območni urad Ljubljana, in Policijski postaji Ljubljana-Moste.
Dne 10. 2. 2024 sem skratka po elektronski pošti veterinarski inšpekciji, območni urad Ljubljana, prijavil nehumano ravnanje s psom. Posredoval sem jim osnovne podatke o lokaciji in zapažanjih o ravnanju s psom. Ker se v naslednjih dneh ni nič zgodilo, sem 19. 2. povprašal, kaj je z mojo prijavo, in opozoril, da je stanje na terenu nespremenjeno. 21. februarja sem prejel odgovor območne enote urada Ljubljana, v katerem me obveščajo, da so prejeli mojo prijavo in da jo obravnavajo v skladu z veterinarsko zakonodajo. Tako naj bi bil 11. 1. 2024 na lokaciji opravljen nadzor in da bom s strani uradnega veterinarja o tem obveščen. Ker z odgovorom nisem bil zadovoljen, sem bil v mojem emailu kritičen do njihovega neukrepanja in zahteval nemudoma ukrep, s katerim bodo zaščitili nehumano ravnanje z živaljo, saj ta živi v enakih pogojih kot v času prijave.
Prejel sem kopijo dokumenta z naslovom »Obvestilo prijavitelju«, ki jo je podpisal uradni veterinar Marko Bekeš in ki sporoča, da je bilo v času med 10. 1. in 4. 4. 2014 izvedenih več postopkov in da so v teh ugotovili nepravilnosti, zaradi katerih je zavezancu bilo izrečeno opozorilo in izdan plačilni nalog. Ob zadnjem kontrolnem nadzoru pa je bilo ugotovljeno, da je zavezanec vse nepravilnosti odpravil, zato se postopek nadzora ustavi.
Policija pa me je obvestila, da »policisti s svojimi pristojnostmi niso ugotovili posebnosti oz. kršitve zakonodaje«. Po vsem birokratskem komuniciranju pa je resnica ta, da pes še vedno živi v enakih razmerah kot v času prijave. V nepokritem prostoru površine cca 6 m2, sam in nima stikov z ljudmi in nikoli ni voden na sprehod. V teh pogojih biva v hudi vročini med 35 in 37 stopinjami, voda za pitje je praktično vroča, živi pa med pohojenimi in poležanimi iztrebki. In kje je pri tej zgodbi naš uradni veterinar, ki ugotavlja, da je vse ok? Biva v svojem birokratskem svetu, ki je od resničnih razmer oddaljen, kot pravijo, nekaj svetlobnih let.
Na koncu te žalostne zgodbe ugotavljam, da kljub moji nameri, da psu pomagam k boljšemu življenju, tega ne morem, ker mi naš zbirokratizirani sistem ter neodzivni in nezainteresirani uradniki pri tem ne pomagajo.
Jožef Martini, Ljubljana
