Vemo pa, da je napredek bolj verjeten ob raznolikem razmišljanju. Ogromen ocean sreče bi namreč potrebovali, da bi enoumni izbrali najboljšo pot v nepredvidljivo in s številnimi neznankami povezano prihodnost. Ne le to, enoumje je tudi zdravju škodljivo. Zakaj? Za lažje razumevanje, začnimo z ekstremnim primerom. Svet osebe z demenco se z napredovanjem demence vse bolj razlikuje od našega sveta, od sveta oseb, ki nimamo demence. Nedolžna pozabljivost začetne demence postane z leti povsem brezobzirna in iz spomina izbriše vse dogodke ne le zadnjih let, temveč zadnjih desetletji življenja. Oseba z napredovalo demenco živi v svetu svoje mladosti, ima težave z razumevanjem, govorom in sporazumevanjem, pozornostjo in prepoznavo oseb. Oseba z napredovalo demenco ima tudi okrnjene gibalne sposobnosti in se hitro utrudi. Če ji želimo dobro, se ji moramo prilagoditi. Potopiti se moramo v njen svet, ji ponuditi pomoč, ki je skladna s pravili njenega sveta in z njenimi sposobnostmi. Vsiljevanje pravil našega sveta, ki presegajo miselne ali gibalne sposobnosti osebe z demenco, bo osebo z demenco pahnilo v čustveno stisko, odzvala se bo z vedenjsko motnjo – bodisi z agresijo bodisi z umikom. Z vsiljevanjem pravil našega sveta bomo osebi z demenco škodovali.

Svet oseb z demenco se močno razlikuje od sveta oseb, ki nimamo demence. Toda tudi svetovi oseb brez demence niso enaki. Razlike res niso zelo očitne, a vendarle so. Vsak izmed nas na drugačen način dojema svet okoli sebe, drugače razmišlja in živi. Vsak izmed nas ima v svojem svetu svoj prav. Prav zaradi tega se med epidemijo nismo razumeli. Nekateri so hipoma zaupali in verjeli stroki. Zagotovilo stroke, da je cepivo varno in učinkovito, je bilo dovolj, da so se odločili za cepljenje. Drugi so za razmislek in odločitev glede cepljenja potrebovali več informacij in več časa. Od stroke so želeli informacije o sestavi cepiva, o koristih in bremenih cepljenja, želeli so vedeti, ali jim stroka lahko zagotovi, da jih cepivo ne bo poškodovalo ali da zaradi cepiva ne bodo umrli. Želeli so informacije, ali so raziskave o cepivih naredile farmacevtske družbe ali je šlo za neodvisne raziskave. Nepopolna informacija, da stroka priporoča cepljenje, je bila v njihovem svetu neuporabna.

Različni svetovi, različna razumevanja. Vsak ima svoj prav tudi glede zelenega prehoda. Na enem bregu so ljudje, ki jim zadošča informacija stroke, da se podnebni katastrofi lahko izognemo le z zelenim prehodom, na drugem bregu pa so ljudje, ki jih nepopolna informacija ne zadovolji. Ne želijo kupiti mačka v žaklju. Zanima jih, kakšni bodo stroški zelenega prehoda in na čigava pleča bodo padli. Zanima jih verjetnost učinkovitosti ukrepov zelenega prehoda, zanima jih, koliko otrok v Afriki bo zbolelo ali umrlo v rudnikih rudnin, ki jih potrebujemo za izdelavo baterij in hranilnikov energije. Radi bi vedeli, ali bo dobiček od prodaje infrastrukture, potrebne za zeleni prehod, romal v zasebne žepe ali bo namenjen izboljšanju naših družbenih sistemov – šolskega, zdravstvenega in socialnega. Radovedni so, koliko zelenih površin bo zeleni prehod počrnil s paneli sončnih elektrarn, radovedni so, ali bo tudi vojaška industrija podvržena zelenemu prehodu ali pa bo proizvodnja bomb in drugega streliva prepovedana. Potrebujejo uporabne informacije, da bodo lahko oblikovali svoje mnenje o zelenem prehodu. Zavedajo se, da nepopolna informacija ni informacija. Ste bili zaradi nepopolnih informacij že kdaj zavedeni?

Različni svetovi, različna mnenja. Vsiljevanje naših mnenj, pričakovanj in videnj, ki niso skladna z zakonitostmi sveta osebe z demenco, osebam z demenco povzroča stres, ki se izrazi kot motnja vedenja. Tudi za nas, ki demence (še) nimamo, je vsiljevanje mnenj in zahtev, ki niso skladni z vrednotami našega sveta, stresno. Kronični stres nam ne povzroča vedenjskih motenj, zaradi kroničnega stresa zbolevamo – kronični stres aktivira živčni in hormonski sistem, ki oslabita obrambo organizma, posledica je višja pojavnost okužb, raka, srčno-žilnih in drugih kroničnih bolezni.

Politiki nas zadnja leta neprestano ustrahujejo s prihajajočo »apokalipso« in nam neprestano vsiljujejo svoje rešitve – električne avtomobile, grelnike, cepivo, vojne, cenzuro … enoumje. Pozabili so na etiko, ki s svojimi pravili zagotavlja največ dobrega največ ljudem. Etika nas uči, da smemo informirati, predlagati in svetovati, nikoli ukazovati in prisiljevati. Če bodo politiki vztrajali s prisilo, bodo po prepovedi uporabe azbesta zavzeli prvo mesto na lestvici karcinogenih dejavnikov. Verjamem, da si tega ne želijo.