Pri svojih 92 letih je bil Tonček rekorder v marsikaterem pogledu. V paru s svojim zvestim partnerjem Vilijem Amerškom je vsak teden, tudi pred nekaj dnevi, igral tenis, čeprav sta skupaj štela 169 let.

Tonček je bil vedno po prepričanju in fizični strukturi hokejist. Leta 1949, ko sem se jaz komaj dobro rodil, je bil že v Planici na hokejskih pripravah s svojim klubom Ljubljana. V analih slovenskega hokeja sem izbrskal podatek, da je leta 1955 v slovenski izbrani vrsti v hokejskem dvoboju s srbsko reprezentanco dosegel edini gol za Slovenijo. Dve leti pozneje je za jugoslovansko reprezentanco nastopil na svetovnem prvenstvu v Parizu.

Tonček Prosenc, starosta slovenskega odvetništva, se na pravo ni vpisal iz navdušenja, temveč zato, ker ni bilo vaj in se je lahko posvečal treniranju in igranju hokeja. Kljub temu se je razvil v zelo uspešnega odvetnika, specializiranega za gospodarsko pravo. Njegovi nasveti so bili posebej prepričljivi, ker so počivali na dolgoletnih osebnih izkušnjah. Kot pravnik je bil živa enciklopedija slovenskega pravosodja. 40 let je spraševal na pravosodnih izpitih in iz osebne izkušnje je vedel, kateri pravnik je bil dober študent, kako se znajde, ko je pred njim težko vprašanje, kakšen je njegov nastop, ali je kompetenten in samozavesten, kaj lahko od njega pričakujemo in česa nikakor ni sposoben. Skratka svojim strankam je znal svetovati, komu lahko zaupajo in koga naj se izogibajo.

Zanimive so primerjave reke človekovega življenja s tekom reke, v tem primeru Soče, ki jo Simon Gregorčič opisuje takole:

»Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!«

To bi lahko bil opis prehoda iz zrelih let v starost, vendar ta opis za Tončka nikoli ni veljal. Nikoli ni dajal vtisa, da bi se otožno poslavljal od življenja. Kot Soča se je bolje počutil med hribovjem. Zato ga je tudi vsak konec tedna vleklo iz meglene ljubljanske kotline v Kranjsko Goro, kjer, kot pravi Gregorčič, »tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine«.

Tonček je do konca živel svoj stil življenja. Ko je imel zadnjikrat pogovor z zdravnico glede podaljšanja vozniškega dovoljenja, ga je vprašala, zakaj pogleduje na uro med tako pomembnim pogovorom, in je odgovoril: Mudi se mi na tenis!

In še en citat iz pisma mojega starejšega brata Tončku Prosencu ob življenjskem jubileju: Živeti je treba radovedno in pozorno. Brezciljno življenje je strup za možgane in telo! Srečevati se s prijatelji, hoditi na sprehode, gobariti, igrati golf, tenis; vse, kar lahko še delamo. Imeti prazne možgane za preteklost in sveže za sedanjost. Tonček o tem ni govoril, temveč je na takšen način živel.

Za konec se naj vrnem k Tončkovemu igranju v paru, v dvojicah, čeprav tokrat ne v tenisu: mislim na njegov več kot pol stoletja dolg ljubezenski duet s Tjašo Andree Prosenc, odvetnico in nekdanjo vrhunsko drsalko. Začetek nikakor ni bil obetaven: Tonček je hotel igrati hokej, s kolegi je očistil sneg z igrišča v Tivoliju, pa se je od nekod prikazal Stanko Bloudek in ukazal: »Fantje dol – punčke imajo trening drsanja.«

Drugi poskus zbližanja je bil uspešnejši. Tjaša pravi, da je razmišljala, da bi pustila pripravništvo in odprla cvetličarno, toliko rož ji je v pisarno prinašal Tonček.

Letos sta bila na olimpijskih igrah v Parizu, mestu, v katerem je Tonček nastopal na svetovnem hokejskem prvenstvu za jugoslovansko reprezentanco. S tem je zaokrožil svojo športno popotovanje, ki je trajalo več kot 60 let. Takšen je bil Tonček Prosenc, ki bo vsem, ki smo ga poznali, svetal vzor, kako preživljati starost.

Ciril Ribičič