V raketnem napadu na nogometno igrišče na Golanski planoti je bilo ubitih najmanj 11 ljudi, med njimi tudi otroci. Incident se je zgodil v vasi Majdal Shams. Izrael: Hezbolah napadel nogometno igrišče, med žrtvami tudi otroci (MMC, 28. 7. 2024.)
Napadalec z nožem je v angleškem obmorskem mestu Southport med Liverpoolom in Blackpoolom na severozahodu Anglije zabodel in ubil dva otroka, še 11 ljudi je ranjenih, od tega jih je osem v kritičnem stanju, poročajo britanski mediji in tuje tiskovne agencije. (STA, 29. 7. 2024.)
Novi napadi sledijo sobotnemu nasilju, ko je Izrael po navedbah palestinskega zdravstvenega ministrstva v napadu na šolo ubil 30 ljudi ter ranil dodatnih sto. (Dnevnik, 28. 7. 2024.)
Ko pobijanje otrok, ne samo na nogometnih igriščih, tudi v šolah in drugod, postane rutinska novica, o kateri mediji poročajo kot o »ciljih« vojaških uniformiranih oficirjev in državnih vodij, bi morali postati pozorni. Če se to »slučajno« zgodi med olimpijskimi igrami v Parizu in po navdušenem ploskanju ameriških kongresnikov zločincu Benjaminu Netanjahu, potem je to le še en dogodek več v spirali nasilja, ki postaja »normalno«, ne le na Bližnjem vzhodu, temveč tudi v Ukrajini in drugod. Tudi tu »zablodele« rakete »slučajno« zadevajo bolnice, vrtce, civilne zgradbe in igrišča, da bi le zbudili »pozornost« na to že skoraj kar pozabljeno vojno. Čeprav naj bi »zmaga« ene ali druge strani bila hitra in dokončna, nasilju ni videti konca.
Ali gre za »kolateralno škodo« vojskovanja katerekoli strani ali direkten naklep zbuditi pozornost ljudi, je pravzaprav že vseeno. Vsaj kar se tiče posledic in razmišljanja. Tudi ali gre morda za »opozorila« in interes kogarkoli razširiti vojni požar, da bi posamezni orožarji še malo dodatno zaslužili, je že skoraj popolnoma nebistveno. To se preprosto niti v sanjah nikoli ne bi smelo zgoditi. Pa žal se.
In vendar bi lahko in bi morali vsi skupaj še pred vsem navedenim in drugim nasiljem le-to preprečiti. Ko se enkrat razbohoti, ga je zelo težko ali celo nemogoče ustaviti. Da postaja sestavni del našega življenja, kažejo tudi vsi varnostni ukrepi ob olimpijskih igrah v Franciji. A kljub temu se dogajajo napadi denimo na železniško infrastrukturo ter hekerski napadi na računalniške sisteme. Namesto miru nasilje. Teror ne le posameznikov in organizacij, tudi državni teror dobiva svoje mesto v vsakdanjem življenju.
To, da se skuša spirala nasilja ustaviti z novim nasiljem, je že preizkušena, a tudi neuspešna izkušnja iz preteklosti. Mir je tisti, ki združuje. Ne vojna in teror.
Popolnoma nesprejemljivo je, da se nesposobnost zaznavanja resnosti trenutka vojne, terorja in nasilja jemlje s takšno lahkoto, da se človek skorajda vpraša o opravilni sposobnosti vseh oblastnikov po vrsti. Tako doma kot v tujini. Neodgovorna lahkotnost odločevalcev, ki so enostavno nesposobni dogovarjanj in predvidevanj, je pravzaprav grozljiva. Prav tako pa je zaskrbljujoč spregled vsega znanja, ki je na voljo za rešitve.
Odstop od mednarodnih mirovnih sporazumov glede neširjenja jedrskega orožja, ponovne namestitve že umaknjenega sofističnega orožja v Evropo, lahkotnost groženj glede uporabe taktičnega jedrskega orožja za dosego vojaških in ekonomskih ciljev, je ponovna retorika že skoraj pozabljene »hladne vojne«.
Kar dodatno čudi, je indiferentnost ljudi in moram reči tudi nekaterih medijev – absolutno ne vseh, ki vse navedeno spremljajo. Miselnost, da je reševanje sporov možno z nasiljem, terorjem in vojnami, je enostavno nesprejemljiva. Da otroci na igriščih in drugod množično postajajo žrtve, pa je kljub ploskanju v »demokraciji« samo znak degeneriranosti in neobčutljivosti patoloških morilcev.
Miloš Šonc, Grosuplje
