Za ustanovitev tega centra je potrebna vrhunska oprema, kar je vsakemu jasno kot beli dan. Bila je že kupljena, a krepko preplačana. To potrjujejo tudi konkretne številke: za aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO) skupaj s 7-letnim vzdrževanjem in 7-letnim potrošnim materialom je nakup znašal 798.048 evrov z DDV. UKC Maribor pa je konec minulega leta kupil enak aparat ECMO s 7-letnim vzdrževanjem in 4-letnim potrošnim materialom od istega dobavitelja za 421.927 EUR z DDV. Torej za skoraj polovico manj. Kako je mogoče, da svet SB, v katerem sedi tudi predstavnik vlade, prižge zeleno luč in odobri plačilo? Mar res nimamo ljudi (ustanov), ki bi stopili na prste lobijem, ki v javnem zdravstvu plenijo stotine milijonov davkoplačevalskega denarja? Nič novega, porečete. Drži, a kdaj bo tega konec?
Javno se oglašam kot dolgoletni srčni bolnik, eden od mnogih, ki smo pogosto odvisni od pomoči kardiologov oziroma kardiokirurgov. Kot laik za to področje bi rad slišal referenčno mnenje o vsebinsko-strokovni presoji (na primer Zdravniške zbornice, Zdravniškega društva in tudi Medicinske fakultete), ali v Sloveniji potrebujemo še četrti center za zdravljenje srčno žilnih bolezni, vključno s kardiokirurgijo. Imamo že tri centre, ki dobro delajo in dosegajo evropsko primerljive vrhunske rezultate. Na nekaterih področjih so celo vodilni v Evropi, saj imajo zaposlene ugledne in uveljavljene strokovnjake z bogatimi in dolgoletnimi izkušnjami. Poleg domačih tudi tuje, ki so vpeti v vse procese sodobnega in učinkovitega zdravljenja kardiovaskularnih bolezni. Takšni centri so v UKC Ljubljana, v UKC Maribor in MC Medicor v Izoli. Zakaj ne bi optimalno izkoristili vseh resursov teh ustanov in v okviru razpoložljivih možnosti permanentno podpirali njihovega razvoja in dejavnosti? Namesto da neracionalno trošimo javni denar za nekaj, kar šele nastaja. Menim, da je bolje kot to drobljenje že uveljavljenim centrom omogočiti še hitrejši strokovno-znanstveni razvoj z uporabo najsodobnejše tehnologije oziroma opreme. Takšno je moje osebno mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem. Do njega imam pravico kot državljan demokratične države in davkoplačevalec.
Predlagam torej, da vrhunski strokovnjaki v Sloveniji vsebinsko ocenijo, ali imamo tri delujoče centre za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni v državi dovolj in ali res za vsako ceno in za velike denarje potrebujemo še četrtega. Vsebinska ocena naj bo res nepristranska in strokovno neoporečna, ne pa odraz moči lobistov ter raznoraznih vplivnežev in lobijev, ki imajo v ozadju svoje interese. V ospredju morajo biti interesi oziroma potrebe bolnikov. Sam sem srčni bolnik in vem, kako smo pacienti hvaležni za hitro, učinkovito in strokovno zdravljenje. V vseh treh omenjenih centrih sem bil večkrat hospitaliziran in povsod sem bil deležen vrhunskih uslug. Za to velja iskrena hvala vsem, medicinskim sestram, zdravnikom, predstojnikom in ostalemu osebju. Podatki treh delujočih centrov so obsežni in zbrani v dolgih letih, kar lahko strokovni ekipi za preverjanje upravičenosti ustanovitve novega centra v Celju ponudi celovite odgovore okoli dileme, ali ga potrebujemo ali ne.
Bodimo počasi vendarle racionalni. Za zdravnike, katerih skupina brez dvoma stoji za predlogom tudi s svojimi interesi, imamo v Sloveniji že na voljo omenjene odlične ustanove s kadri in opremo vred. To je treba optimalno izkoristiti in samo še nadgrajevati z novimi vrhunskimi strokovnimi kadri in najsodobnejšo opremo. Eden od znanih poznavalcev zdravstva, zdravnik, nekdanji direktor SB, zdravstveni minister in direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin je pred časom za časopis Dnevnik izjavil, da potreb za še en srčni center v Sloveniji ni. Dejal je, da je način vzpostavljanja četrtega centra po njegovem mnenju zelo tvegan. »Celjska bolnišnica ima dovolj drugih programov, da bi lahko poslovala uspešno,« je menil. O ustanovitvi četrtega centra se Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer ni opredeljeval (ustanovitev je v pristojnosti vlade), znano pa je njihovo stališče, da je »večja razdrobljenost javne mreže vprašljiva z vidika racionalnosti izrabe kadrovskih in finančnih virov, pa tudi z vidika kakovosti obravnave pacientov. To namreč pomeni manjše število zdravljenj na zdravnika oziroma izvajalca zdravljenj.« Kakorkoli se bo že obrnilo, račune bo treba poravnati. In za konec: mar ni pohlep vir vsega zla, kot je pred časom dejal Matevž Lenarčič? Zakaj si torej zatiskamo oči pred resnico?
Dr. Marjan Toš, prof., Lenart v Slov. goricah, član Društva na srcu operiranih Slovenije
