Pesmico in pesnico ima tožitelj za žaljivo za njegovo čast in dobro ime. Ne pa, da je literarno in sporočilno zanič. Pesem je sicer bila odziv na oddajo Utrip (15. 1. 2022, RTV SLO), v kateri je novinar Jože Možina (J. M.) podal mit, da so Dražgoše pravljice za otroke, ki jim še vedno verjamejo tudi odrasli, in da se tam slavi tragedija, ki so jo nesrečni vasi vsilili fanatični komunistični poveljniki.
Pojasnilo za bralce. namreč, ne Dražgoše nasploh, ampak boj med Nemci in partizani (9. 1. 1942) v tej vasi. Še decembra 1941 so imeli Nemci v bojih s partizani po Poljanski dolini okoli 50 mrtvih vojakov, tako da bi dogodki utegnili imeli slab vpliv na njihov (poparjeni) vojaški ugled. Dražgoška bitka se je končala s pričakovanim umikov partizanov (9 padlih) pred premočnimi (1:14) imigrantskimi Nemci (28 padlih), nakar so le-ti požgali vas in takoj pobili 41 domačinov, 81 pa so jih odpeljali. Šlo je za prvo veliko bitko slovenskih partizanov z okupatorjem in gotovo vsaj eno največjih v od Hitlerjeve Nemčije okupirani Evropi tistega časa. Kar se je (začuda?) pronicljivemu očesu novinarja J. M. nekako izmuznilo.
Nič od tega ni pravljica, seveda pa lahko (zlasti desni) vojaški strategi našega časa z varne razdalje v lasten prid analitično ugotavljajo, da bi vsekakor bilo edino prav umakniti se iz Dražgoš pred bitko. Oziroma se sploh ne iti gverile, čeravno je bil slovenski narod v celoti (po znani Hitlerjevi doktrini) obsojen na fizično in etnično izginotje s tega grešnega sveta kot manjvreden. Oziroma najbolje bi bilo, da bi Slovenci kot prostovoljci stopili v plačane pomožne vrste okupatorja (v praksi kot domobranci), ki so, ne mimogrede, za nekega (vz)trajnostnega slovenskega politika »edina prava slovenska vojska«. Slednje za boljše razumevanje navigirane načelnosti J. M.
Le kaj menijo o takih neizprosnih načelnih stališčih v Franciji, na Poljskem, v Grčiji, Norveški, Češkoslovaški, Italiji itd, kjer so med 2. svetovno vojno enako imeli svoje odporniške »dražgoške« bitke zoper nacističnega okupatorja, seveda vsakič s končnim porazom (umikom) zoper to premočno nemško vojsko in posledičnimi krvavimi maščevanji okupatorja nad okoliškim civilnim prebivalstvom? A so tudi to po načelnem J. M. »pravljice za otroke«, ko »slavijo tragedije«, ki so jih tem nesrečnim okupiranim državam »vsilili fanatični (odporniški) poveljniki«?
Jezus se je po lastni (ali božji?) volji pustil križati, da je (baje) prevzel krivdo človeštva nase. Sicer resda tega humanega namena ni videti ob kontinuiranem trpljenju rodov človeštva za njim. In je potemtakem po J. M. tudi sam Jezus povzročil neskončno tragedijo, ne samo zaradi svoje nepotrebne fanatične smrti, ampak neštetih njegovih enako fanatičnih sledilcev, začenši s kar nekaj njegovimi apostoli, tudi tistim, ki je postal skala neke (od Judov bazične copy paste) vere, uvožene v Evropo po imigrantih (!) z druge celine? S čimer se je kmalu (žal?) začelo nasilno brisanje avtohtonih (izraz »poganskih« kot žalitev) evropskih ver in kultur naših pradedov in tedanjega (zdaj umetno zamolčanega) tradicionalnega načina življenja. Kar so nam vse vsilili imigrirani fanatični krščanski poveljniki.
In mi na grozo načelnega J. M. vsako leto slavimo tragično Jezusovo smrt. Pa številne tovrstne mučenike. Če tudi to vse ni (po J. M.) »pravljica za otroke, ki jim včasih verjamejo celo odrasli«. Ubogi otroci.
Igor Mravlja, Ljubljana
