Mir bo dosegljiv le na osnovi premišljenega mirovnega predloga, ob zelo močnem zunanjem pritisku predvsem evropskih držav, ki so s to vojno ekonomsko močno prizadete. Zelo enostavno je pritisniti na Ukrajino, katere obrambna sposobnost je odvisna od pomoči zaveznic, težje pa bo doseči privolitev Rusije v mirovni sporazum, ki ne bo v skladu z njihovimi interesi. Zastavlja se vprašanje, s kakšnim predlogom bi vendar lahko omajali sedanjo dokaj enotno podporo ruskih državljanov tej vojni in spodbudili druge države (ki predstavljajo večino svetovnega prebivalstva), da poleg zahodnih tudi one začnejo uveljavljati večji pritisk na Rusijo.
Zdi se, da za sedaj večina ruskih državljanov sprejema ruske vojaške intervencije kot pravične in sprejemljive, ker da z njimi ščitijo sonarodnjake v tujini ter verjamejo, da predstavlja širjenje Nata v sosednje države, še zlasti v države, katerih vodstva izražajo sovražen odnos do Rusije, grožnjo njihovi družbeno-ekonomski neodvisnosti. Čeprav se ne strinja z rusko agresijo pa tudi precejšen del svetovne javnosti, ki je pod propagandnim vplivom obeh taborov, priznava določeno upravičenost teh ruskih strahov in zahtev.
Predlog mirovnega sporazuma (prvič sem ga predstavil 12. 8. 2022 v Dnevniku) predvideva izvedbo referendumov na spornih območjih, uveljavlja ukrajinsko nevtralnost ter odpravlja po trditvah ruske propagande glavni razlog njihove vojaške intervencije. Takšen predlog je v skladu z načelnimi opredelitvami EU (ki bi morala zahtevati spoštovanje človekovih narodnostnih pravic tudi v prijateljski in ne samo v sovražnih državah) in spodbuja tako rusko kot svetovno javnost k večjemu angažiranju za končanje te vojne. Že nekaj časa si močno prizadevam, da bi se tudi slovenska javnost, predvsem pa slovensko vodstvo bolj aktiviralo v uveljavljanju realnih konkretnih predlogov za mir. Doslej sicer še nisem zasledil nobenega direktnega nasprotovanja tem mojim pobudam, vendar pa tudi posebne podpore ne. V javnosti prevladuje prepričanje, da je mir možno doseči le s porazom ali s popolno ekonomsko izčrpanostjo agresorja. Ker bi z močnim vojaškim angažiranjem Nata, ki je sicer nedvomno sposoben premagati Rusijo, preveč tvegali, da pride do uporabe jedrskega orožja, se zato odločujoči politiki verjetno bolj zavzemajo za dolgotrajno vojno, ki ekonomsko bremeni prebivalca Rusije vsaj 20-krat močneje kot prebivalca vojaškega zavezništva. S širjenjem propagande o veliki ruski nevarnosti in nujnosti ohranjanja celovitosti Ukrajine pa se zagotavlja precejšnja podpora evropskih državljanov nadaljevanju vojne.
Tone Mastnak, Ljubljana
