»Previdno na teku, če greš brez družbe.«
»Če nočeš, da te nadlegujejo, ne obleci tistega krila.«
»Ne pij alkohola.«
»Ne vračaj se pozno domov.« »S kom greš domov?«
»Ne hodi brez družbe po temi, nevarno je.«
Če vam ti stavki ne zvenijo znano, najverjetneje niste ženska. Ženske smo namreč pogosto deležne tovrstnih svaril, ki odgovornost za našo varnost prelagajo izključno na nas same. Ti stavki sčasoma postanejo del naše skupne, ženske izkušnje. Skozi leta političnega delovanja sem spoznala mnoge žrtve spolnega nasilja, tudi posilstev, ki so mi zaupale svoje zgodbe. Nekatere ženske, ki sem jih tako spoznala, so bile prisiljene v spolne odnose proti njihovi volji, ampak se zaradi okoliščin svojim napadalcem niso fizično uprle. Njihove zgodbe razkrivajo kompleksnost delovanja prisile. Pripovedujejo nam, da se posilstva in druge oblike spolnega nasilja pogosto dogajajo v razmerjih, kjer je ena stran močnejša od druge.
V Sloveniji je po zadnjih podatkih Eurostata v letu 2021 posilstvo doživelo 47 žensk. Da bi se resno lotili tega težkega problema, tako v Sloveniji kot drugod po EU, je Evropska komisija v letu 2022 predlagala direktivo o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini.
S predlogom se krepi podpora žrtvam in dostop do pravnega varstva s prilagojenim varstvom, podpornimi storitvami, nujnimi zaščitnimi ukrepi in odškodninskimi zahtevki. Poleg tega se v predlogu zahtevajo ustrezna prizadevanja za preprečevanje nasilja in za strokovno usposabljanje, kar mora spremljati izboljšano zbiranje podatkov. V predlogu je posilstvo jasno opredeljeno kot eno najhujših kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, katerega žrtve so najpogosteje ženske. V petem členu je posilstvo opredeljeno kot spolna penetracija brez privolitve, in sicer s katerim koli delom telesa ali predmetom. Privolitev, ki se zahteva v skladu s tem predlogom, pomeni prostovoljno soglasje. Da je bila privolitev podana, ni mogoče predvidevati na podlagi molka, verbalnega ali fizičnega neupiranja ali preteklih spolnih odnosov. Privolitev mora biti torej jasno izražena in mogoče jo je kadar koli preklicati.
Po drugi strani pa odsotnosti privolitve ne pomenita le »ne« ali molk, temveč vsakršne okoliščine, ko se osebo prisili, primora ali z ustrahovanjem sili v spolni odnos. To načelo ni zgolj formalnost, temveč je bistveni pogoj, saj prav odgovor na to vprašanje omogoča jasno razlikovanje med sporazumnim spolnim odnosom in posilstvom.
Podatki kažejo, da se v državah članicah, v katerih se posilstvo opredeli kot odsotnost privolitve, število prijav posilstva poveča. Večje število prijav izhaja iz večje ozaveščenosti javnosti o izboljšani pravni opredelitvi posilstva in iz večjega zaupanja v pripravljenost pravnega sistema, da obravnava take prijave. Zaradi vsega naštetega je peti člen predloga trdna opora opolnomočenju žensk, saj javni diskurz od ocenjevanja obnašanja in ravnanja žrtve preusmerja v utrjevanje načela, da »samo da pomeni da«.
S tem, ko našo zakonodajo gradimo na tem načelu, v ospredje ne postavljamo le dragocenosti vsakogaršnje svobodne volje, temveč kujemo tudi pravni ščit, ki varuje vse ženske. Pri tem kristalno jasno sporočamo, da se spolno dejanje brez privolitve šteje za posilstvo.
Trdno sem prepričana, da mora EU peti člen sprejeti in pozvati k poenotenju opredelitve posilstva na podlagi odsotnosti prostovoljne privolitve. Malomarno od nas bi bilo, če ne bi poskrbeli, da so enake ravni pravnega varstva deležne vse ženske, ki živijo v Evropski uniji. Verjamem, da bo Evropski svet prepoznal nujnost ukrepanja v tej smeri in pri vprašanju te pomembne opredelitve delil pogled Komisije. Pričakujem, da se bo Svet strinjal z opredelitvijo, da je vsakršen spolni odnos brez privolitve posilstvo.
Gre za odločilen korak pri vzpostavljanju pravosodnega sistema, ki v celoti ščiti potencialne žrtve in podpira vse žrtve, ki so posilstvo doživele, ter s tem gradi družbo, ki nedvoumno spoštuje osebne meje in integriteto.
