Od leta 1961 so namenjene le umetniškemu delovanju in takrat so jih tudi razdelili na »velike« Prešernove nagrade, ki so se postopoma izoblikovale v nagrade za življenjsko delo, ter nagrade Prešernovega sklada, namenjene aktualnim umetniškim presežkom; skozi čas se je kar precej spreminjalo tudi število teh, šele od leta 1991 pa je omejeno na največ dve nagradi za življenjski opus oziroma največ šest nagrad za dosežke v zadnjih letih. Ali drugače – Slovenija je ena od ne ravno številnih držav, ki redno podeljujejo državne nagrade za umetnost, kar se sicer utegne komu zdeti kot malce anahronistično presojanje »oblasti« o estetskih vprašanjih, vendar prej ko ne odraža predvsem posebno (zgodovinsko) vlogo jezika ter kulture pri oblikovanju naše narodne identitete in zavesti.

Seveda se pri tovrstnih državnih časteh vselej lahko zastavlja vprašanje njihove »upravičenosti« ali, če že hočete, »ideološke« zlorabe umetnosti v podporo vrednotam neke oblasti, čemur se skozi minula desetletja v tem ali onem smislu niso mogle izogniti niti Prešernove nagrade; zagotovo so jih vsaj v osnovi podeljevali tudi skozi optiko »koristi« posameznih dosežkov za državo (na primer za tiste, ki so »pomembno prispevali k izpolnitvi petletnega plana«), toda celo za obdobje enostrankarskega sistema ne bi mogli trditi, da so jih dobivali izključno »režimski« in oblasti všečni umetniki. Pogled na seznam nagrajencev in nagrajenk tako kaže, da so bili pri njihovi izbiri vse od svinčenih časov naprej v ospredju zlasti umetnostni, ne pa politični kriteriji. Prav zato je v nekem smislu rahlo ironično, da so se Prešernove nagrade na neki način ponovno spolitizirale po prehodu v tako imenovano demokracijo, ko je spet postalo pomembno, čigav je kdo: čeprav odločitvam o nagrajencih praviloma ni bilo moč kaj posebno oporekati, se je večkrat zazdelo, da sta bili glavni nagradi v nekakšnem spravnem duhu načrtno podeljeni enemu (domnevno) bolj »levemu« in enemu »desnemu« ustvarjalcu; te napetosti ob prisilnem uravnoteževanju so vrh dosegle leta 2000 s sporno podelitvijo Prešernove nagrade Marku Rupniku, zaradi česar je nagrado tedaj zavrnila Svetlana Makarovič (ki je po četrt stoletja sinoči vendarle prevzela plaketo). In četudi se je tovrstno lovljenje ravnotežja pozneje umaknilo bolj smiselnemu, pa ne vselej doslednemu trudu za enakomerno razporeditev nagrad med moške in ženske, se »politika« od nagrad ni nikoli docela umaknila – če nič drugega, so vsaj nekatere stranke izbor nagrajencev, še raje pa nagrajenk, izrabile za lastne politične cilje in neokusna obračunavanja.

Nedvomno pa drži tudi, da vsakokratni upravni odbor Prešernovega sklada, ki odloča o nagradah, v večji ali manjši meri odseva nazorske (če že ne estetske) preference vladne garniture, v katere času je imenovan. To je veljalo tako za prejšnjega kot za sedanjega – toda pri tem se na splošno vendarle dozdeva, da obarvanost njegove sestave, naj bo ta žlahtno konservativna ali pa živahno progresivna, vsaj zadnja leta ne vpliva kaj dosti na primernost in relevantnost izbire nagrajencev, kar je morda že znak določene družbene zrelosti: da je torej »ideološka podlaga« državnih nagrad za umetnost zlasti v razumevanju pomena kulture in umetnosti za celotno družbo. x