Slovenski katoliški kleriki in tercialci namreč vsako, tudi najbolj dobronamerno kritiko razumejo kot napad po vzoru bivših komunistov, ki so tudi vsako kritiko označili za napad na Partijo, delavski razred ali državno ureditev.

Preberite še: Pridiga nadškofa Zoreta

Januška je izrazil svoje nestrinjanje z izjavami nadškofa Zoreta pri maši na Brezjah. Tudi sam sem kritičen do njegovih trditev, a bi to pot opozoril na en drug vidik. Zakaj se ravno na Brezjah dogajajo ti izpadi skoraj vsako leto že od nadškofa Rodeta naprej? Govoriti zbranim vernikom in božjepotnikom, da je »človek brez Boga nag«, je najmanj brezpredmetno, saj nobeden tak ni bil prisoten. To je izrekel zato, ker je mašo prenašala javna televizija in je vedel, da bodo njegove besede povzeli vsi drugi mediji. To pa je zloraba javne televizije in hkrati žalitev vseh, ki ne delijo njegovega prepričanja. Pa še bedasto je, saj s temi izpadi ne pridobijo nobenega novega vernika, gotovo pa kakega izgubijo.

Tega pisanja pa sem se pravzaprav lotil zato, ker Januška govori o religiji tako kot kak partizanski politkomisar ali partijski ideolog v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V vse netočne trditve se ne bom vtikal, pojasniti bi jih moral kak teolog ali vernik, pa kot rečeno, jih ne bo. Omenil bom le trditev, da so svetopisemske zgodbe bajke in miti, ker tako misli večina nevernikov. Pa to ne drži, saj v pravljice ne verjamejo niti otroci. Otroci verjamejo pravljicam enako, kot odrasli verjamemo zgodbam v romanih in filmih. Ko beremo ali gledamo zgodbo, doživljamo junake kot resnične osebe, zato lahko trepetamo za njihovo usodo in se celo razjokamo. Ko je filma konec, ko zapremo knjigo, pa vemo, da smo sledili izmišljeni zgodbi o izmišljenih ljudeh. Tudi otrok, starejši od dveh let, ve, da Rdeča kapica ni resnična deklica. Pri svetopisemskih zgodbah pa ni tako. Ko vernik zapre knjigo ali je pridige konec, ostane zanj zgodba enako resnična, kot je bila, ko jo je poslušal ali bral.

Svetopisemske zgodbe tudi niso miti. Zgodbe o bogovih postanejo miti šele, ko nihče več ne veruje vanje. Miti so zgodbe izumrlih religij, svetopisemske zgodbe pa so verovanja živih ver judovske, krščanske in muslimanske. Seveda nevernik te zgodbe razume kot bajke in mite, za vernika pa to ne velja, torej ne smemo misliti, da so to objektivno bajke in miti.

Tone Rački, Ljubljana