Po Pariški mirovni pogodbi (10. 2. 1947) je Italija kot ena od povzročiteljev in poraženk 2. svetovne vojne morala (nerada) »odstopiti« Jugoslaviji kot eni od (zmagovitih) zavezniških sil suverenost nad (žal le) delom Primorske, dotlej po rapalski pogodbi (1920) uradno delom Italije. Do 1918 pa je Primorska bila del Avstrije. Leta 1954, z dokončno razmejitvijo, pa so po interesih zahodnih stricev Trst, Gorica in še kaj ostali v Italiji.
Dne 15. 12. 2005 je državni zbor proglasil 15. september za praznik »vrnitve« Primorske k matični domovini. Bilo je to za časa (2004–2008) vlade Janeza Janše, znanega tudi po zgovorni izjavi, da so bili domobranci »edina prava slovenska vojska«. A ni pojasnil, koliko je ta »prava« vojska, kot pomožna, plačana in poveljevana od Nemcev, prispevala k »vrnitvi« Primorske, ko so denimo za časa nemške okupacije Primorske (1943–1945) ti domobranci, skupaj s pribežnimi bratskimi četniki, kozaki ipd, z orožjem zvesto varovali strateške transportne poti iz Nemčije na fronto v srednji Italiji. Po potrebi so streljali na zavezniška letala, njihove sestreljene preživele letalce pa vestno izročali Nemcem.
Če bi ne bilo domačih odporniških sil NOB, bi ti zavezniki maja 1945 (ali šele pozneje) naleteli na Primorskem in Sloveniji le na sovražno nemško vojsko in priključene običajne domače kvizlinge, tako da Jugoslavije ne bi mogli prištevati v svoje vrste. Dotedanja meja med dvema poraženkama, Italijo in Jugoslavijo, bi ostala pri Postojni, Slovenija pa brez morja. Zato bi neki »tradicionalni« Slovenci raje slišali praznik »vrnitve«, čeravno Primorska nikdar dotlej ni bila sestavni del ne Slovenije in ne Jugoslavije, da bi se tja vrnila. In se bolj počutila odrinjena od vseslovenskega »duhovnega središča«, kot je brati v predvojnih primorskih časopisih.
Zagovorniki »vrnitve« sicer trdijo, da je bila Primorska vselej del slovenskega narodnostnega ozemlja. A če to drži, tudi »vrnitev« ni možna tja, kjer si vselej bil in ne odšel.
Aprila 2019, za časa vlade Marjana Šarca, je v državnem zboru že bil predlog preimenovanja tega praznika iz vrnitve v priključitev, saj je »globoko zasidran v zavest ljudi in se je na Primorskem vselej praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske«. Kar drži, a kaj bi to. Po podobnem vetu državnega sveta predlog v državnem zboru ni dobil absolutne večine (46), ampak le nezadostno relativno (42).
Dne 13. 11. 1938 je profašistični jugoslovanski premier Milan Stojadinović izjavil, da ne vidi potrebe po spreminjanju meja države. Njegov minister za notranje zadeve je bil antisemitski Slovenec Anton Korošec. Leta 1940 je“Svoboda, glasilo ilegalne protifašistične revolucionarne organizacije TIGR, zahtevalo »svobodno priključitev z brati onstran meje«. Med vojno in po njej so Slovenci iz tujine (Argentina, Urugvaj, Avstralija, ZDA …) javno zahtevali priključitev Trsta, Istre, Gorice … Jugoslaviji. V Sloveniji enako France Bevk, F. S. Finžgar, Igo Gruden … Od maja 1945 so po vsej osvobojeni Primorski bili na hišah veliki napisi za »priključitev Primorske«. Dne 12. 9. 1997 je ob 50-letnici »priključitve« Primorske Sloveniji predsednik RS podelil odlikovanja za TIGR, NOV, Zbor svečenikov sv. Pavla … Dne 13. 9. 2014 se je na svoji uradni strani predsednik države Borut Pahor spomnil 67. obletnice »priključitve« Primorske. Zakon iz leta 2005 gor ali dol.
Če bi nam po kakšnem čudežu pripadel tudi Trst, a bi tudi govorili o »vrnitvi« Trsta k matični domovini?
Igor Mravlja, Ljubljana
