Neukročena ženska s črnimi lasmi je krotila velikanske slone in dresirala golobe, potem ko so ji posledice prometne nesreče preprečile izvajanje vragolij na trapezu in akrobacije na konjih. Še vedno pa je burila domišljijo in zapeljevala tudi na filmskem platnu. Igrala je v številnih kvazizgodovinskih junaških filmih z mitološko ali biblijsko vsebino.
Kot da bi bilo včeraj, pa je minilo že pol stoletja. Oče naju je z bratom posadil v razkošno cirkuško ložo, obloženo z rdečim žametom. Potem me je potegnilo v vrtinec vragolij, ki so se stopnjevale do trenutka, ko so okoli arene na hitro postavili ogrado, v katero so spustili leve in levinje. Občudovanja vredne zveri z velikimi zobmi in ostrimi kremplji so tik pred mano renčale in puhale, da me je zmrazilo. Vstopil je sloki krotilec v oprijetem, bleščečem dresu. Pokal je z dolgim bičem, s katerim je usmerjal živali, da so izvajale skupinske in posamične koreografije ter skakale skozi obroče. Lepotca bi si vsak trenutek lahko privoščile za malico, če bi le hotele. V nekem trenutku je krotilec razprl levji gobec in vanj potisnil svojo glavo. Gledalcem je zaledenela kri.
Mojstri cirkuške umetnosti niso le Italijani, temveč tudi Rusi, Kitajci, Francozi in Kanadčani. Pred kratkim me je pronicljiv poznavalec gledališča na klepetu ob čaju opozoril, da sta ravno cirkus in balet telesno najzahtevnejša podviga med vsemi odrskimi početji. Zato se nastopajoči urijo že od ranega otroštva dalje, očara pa nas ravno virtuoznost njihove izvedbe. Vendar je cirkusov, v katerih nastopajo divje živali, vsak dan manj, saj so vse glasnejši utemeljeni pomisleki o metodah dresiranja, kot tudi o krutosti ujetništva.
Francozi se še vedno ponašajo s konjeniškimi gledališči. Med njimi izstopa skupina Zingaro, ki jo je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil skrivnostni, postavni mož z umetniškim imenom Bartabas, konjem strastno predan že od mladih nog. Zanje menda skrbi bolje kot zase, deležni so kraljevske zdravstvene oskrbe in najboljše krme na svetu. Bartabas je jezdec, ki na konjskem hrbtu uprizarja vrhunske akrobacije, kar enako prepričljivo počnejo tudi fantje in dekleta iz njegove gledališke družine. Prav Zingaro je ustvaril enega izmed najlepših in popolnoma nepozabnih gledaliških prizorov, kar sem jih kadar koli videla. Na otoku sredi Donave pri Dunaju so Bartabasovi do pasu razgaljeni jezdeci galopirali po areni, postavljeni prav zanje. Na glavah so nosili svilene turbane žarečih barv. V nekem trenutku so razpeli pokrivala in za njimi so plahutali metri in metri dragocene svile, kot da bi po zraku švigale dolge, pisane kače. Pravljičnost trenutka me je prevzela, vsakdanje življenje se je razblinilo, zazdelo se mi je, da je mogoče vse, tudi na orientalski preprogi leteti skozi noč, posuto z zvezdami.
Nedavno tega je Ljubljano zapustil najslavnejši kanadski cirkus Cirque du Soleil, ki je doma v Montrealu. Romantično, vrhunsko izpeljano, skrajno natančno predstavo Corteo, ki je šestkrat navdušila v Stožicah, je režiral Daniele Finzi Pasca. Likovna podoba predstave je nostalgična, morda celo nekoliko fellinijevska. Režiserja sem spoznala pred dvajsetimi leti, saj sem leta 2005 v Cankarjev dom povabila predstavo Nomad, ki jo je ustvaril za skupino Cirque Éloize. Takrat sem v Montrealu obiskala tudi cirkuški center TOHU, ki so ga ravno odprli v okrogli, silosu podobni stavbi, zgrajeni po trajnostnih načelih; v njej toploto uravnavajo s pomočjo geotermalne energije. Kanadčani so se v cirkusih odrekli živalim, nastopajo le še ljudje, med njimi tudi zvezdniki s telesnimi posebnostmi – nekateri so nadpovprečno visoki, drugi zelo nizke rasti, vsi skupaj pa gibčni kot hudič. Najdemo tudi vrhunske gimnastičarje, ki so se svojčas preizkusili celo na olimpijskih igrah. Takšno obliko etičnega in trajnostno naravnanega uprizarjanja so poimenovali novi cirkus.
Posamezne točke predstave Corteo, ki je že dvajset let svetovna uspešnica, se povezujejo v razkošno, domišljijsko zgodbo. Na velikanskih kristalnih lestencih visoko visoko nad tlemi spretni artisti brez zaščitne mreže izvajajo zahtevne figure, po gledališkem nebu letajo angeli in prhutajo z belimi krili, na ogromnih posteljah visoko v zrak poskakujejo akrobati in navdušujejo s premeti vseh vrst. Živahna glasba in veselo petje ogrejeta srce.
Včasih, kadar je v državnem zboru preveč razvneto, kakšen dobronameren poslanec udari po mizi in pozove: »Nehajmo že afne guncat, saj nismo v cirkusu!« Se popolnoma strinjam. Cirkus je zelo precizen in urejen sistem, ki deluje brezhibno kot dobro naoljen mehanizem. V njem vsak odgovorno opravi natančno to, kar se od njega pričakuje, saj je tudi najmanjša napaka lahko usodna. V cirkusu si nastopajoči neskončno zaupajo, ker so med nevarnimi točkami življenjsko odvisni drug od drugega, poleg tega pa je novi cirkus z etiko prežeta dejavnost. Zato politika, žal, res ni cirkus. Pa srečno 2025!
