Umetniški vtis je bil dober – drugo poglavje je vsebina –, všeč mi je njegova komunikacija: umirjena, preudarna in odločna. Še zlasti, če ga primerjam z gostoma, ki sta sledila. Enemu od njiju so se v Bruslju še podaljšala petelinja roža in krila, drugi pa je s svojim zagonetnim obrazom sporočal, da bolj pripada kakšni Udbi kot za komisarko predlagana Marta Kos.
Zdaj pa bolj resno. Ustavila se bom samo pri zdravstveni politiki. Premierju najprej sporočam, da podpiram njegovo izjavo, za zdravniško zbornico tako lažno in poniževalno, o početju nekaterih zdravnikov, zaposlenih v javnih ustanovah. Sem na strani bolnikov, ki imajo s tem lastne izkušnje, tudi moji znanci so med njimi. Recimo: 10-minutni pogovor z urologom za ceno 100 evrov v zasebni ambulanti odpre vrata premožnim, da jih potem isti urolog operira v svoji periferni bolnišnici preko vrste, pa še šef oddelka je. Ali: ortoped v javni ustanovi opravi štirikrat manj operacij kot pri zasebniku v istem času. To kaže, kakšna gonilna sila je masten zaslužek in kako je zdravje vedno bolj odvisno od materialnega statusa v naši socialni državi. Predsednica zbornice Bojana Beović se pri vsem tem vede kot mama, ki nekritično brani sporno početje svojih otrok. Jasno je, da se z nekritičnimi ljudmi, ki ne vidijo problemov, ne da konstruktivno pogovarjati, ravno zato je naloga vlade, da poišče ustrezne rešitve.
Razmejitev med javnim in čistimi zasebniki se prvi hip dobro sliši (a še daleč ni dovolj), še zlasti če je s tem osnutkom zakona zadovoljna Levica, ki se je v preteklosti ves čas zavzemala za javno zdravstvo. Moram se popraviti, če je zadovoljna njena koordinatorka Asta Vrečko. Morda pa niti ni tako zadovoljna, a se kot ministrica prilagaja, da pod dirigentom skupaj s celo vlado enoglasno trobi isto odo radosti, kako so izpolnili obljube in ločili javno od zasebnega. Pa še eno vižo, tisto o postopnih korakih. Ja, ja, koraki. Če bo še kaj javnega zdravstva ostalo za naslednji korak.
Premier odločno naglasi, da morajo tudi področje koncesij regulirati. Pa jih? Morda delno: koncesionarji naj bi imeli zaposlenih toliko ljudi, kot imajo določenega programa. Juhej, potem ne bodo več potrebovali javnih zdravnikov – »dvoživk« za pomoč pri delu. No, za polnjenje žepov. A kaj, ko so pogoji za dovoljenje za delo pri koncesionarjih ostali nespremenjeni, luknje pa se tudi vedno najdejo: koncesionarji se bodo vrgli na zasebne storitve, dvoživke pa bodo z veseljem podelale njihov javni program. Ali ministrica za zdravje sploh ve, da koncesionarji v drugih državah lahko opravljajo samo take zasebne storitve, ki jih obvezno zavarovanje ne pokriva? Koncesionarji so se preko mere namnožili, ker so delili koncesije na želje zdravnikov, ne glede na potrebe javne zdravstvene mreže. Brez nadzora. Kaj ko bi se to uredilo tudi za nazaj, tako kot se večina drugih nezakonitih zadev? Dvojna merila? In če koncesionarje že razvrščajo v javno mrežo, zakaj nimajo vsi enakih obveznosti?
Medtem ko so zdravnikom iz javnih ustanov postavili mejo pri čistih zasebnikih, so situacijo v javnih zavodih pustili nespremenjeno. Niso poskrbeli za večjo kakovost, storilnost in motivacijo za več dela v dopoldanskem času: prenizki normativi, dolgi dopusti, še naprej konflikt interesov … Zdi se, da so zdravniške organizacije dosegle s podjemnimi pogodbami za svoje člane status »svobodnega zdravnika«, ki bo tržil svoje zdravstvene usluge. Tudi če ta hip vsi zdravniki po vrsti ne bodo mogli delati po omenjenih pogodbah (mimogrede: kaj pa bo na take pogodbe rekla davčna zakonodaja?), se zna zgoditi, po mojih najbolj morastih predstavah, da bodo sčasoma zapuščali javne zdravstvene ustanove, šli h koncesionarjem ali k zasebnikom, v javni ustanovi pa delali samo še s podjemnimi pogodbami. (Razen če jih bodo zadržale številne ugodnosti, ki jih v javnih ustanovah imajo.) Si tega želimo?
Še vedno je čas, da se osnutek zakona dodela in popravi. Vprašanje pa je, če bodo odločevalci dobili tak uvid. Računam na visok IQ, čustveno inteligenco in na željo po drugem mandatu predsednika vlade ter na veliko odgovornost poslancev.
Polona Jamnik, Bled
