Iz ekoloških ter ekonomskih razlogov se tudi pri nas izvaja pretežno »klasični« mešani kanalizacijski sistem, pri katerem se v skupnih ceveh zbirajo ter na čistilne naprave odvajajo tako določeni, količinsko omejeni deleži padavinskih pretokov, kakor tudi celotni pretoki komunalnih odpadnih voda. Med prekomerno intenzivnimi nalivi pa se morajo na ustreznih mestih te prekomerne količine mešanih pretokov omejiti in ustrezno razbremenjevati v vodotoke.

Zaradi nezadostne pretočne vlečne sile med sušnimi obdobji (predvsem v položnih odsekih kanalov) se na dnu cevi odlagajo usedline, ki jih prvi nalivi vzvrtinčijo in jih nato z različnimi medsebojnimi hitrostmi in gostotami onesnaženja transportirajo skozi omrežje. Zatorej moramo poleg izračunov hidravličnih zmogljivosti omrežij upoštevati tudi izračune transportov onesnažitev in njihovih prelivnih deležev.

Transportno sredstvo (voda) se namreč obnaša popolnoma drugače kakor različne organske in anorganske sestavine, ki so lažje ali težje od vode. Že desetletja se zato tem visoko biološko ter kemično hudo onesnaženim t. i. »čistilnim valom onesnažitve« na ustrezno dimenzioniranih in konstruiranih razbremenilnih napravah z uporabo pretočnih razbremenilnih bazenov preprečuje njihovo prelivanje v vodotoke. Njim sledeče hudo razredčene pretoke pa lahko v celoti prelijemo.

Žal naši projektanti kanalizacijskih omrežij (z izredno redkimi izjemami) že številna desetletja strokovno ne obvladujejo več tega modernega zahtevnega načrtovanja, dimenzioniranja ter konstrukcije ekoloških in ekonomsko optimalnih mešanih omrežij ter predvsem ustreznih pripadajočih razbremenilnih naprav. Naša kanalizacijska omrežja so (tudi glede na pogostost prelivanja) zastarela, hidravlično preobremenjena in po mojih grobih izračunih zmožna odvesti zgolj okoli 40 % letne količine komunalnega onesnaženja na pripadajoče čistilne naprave. Iz kvocienta med na čistilnih napravah ugotovljene dejansko »pridelane« letne količine biološkega blata in po izračunu na podlagi vseh populacijskih enot možne letne količine biološkega blata, je namreč jasno razvidno, da pri nas praviloma okoli 60 % vsega letnega komunalnega onesnaženja neočiščeno odteka direktno v vodotoke.

V običajno ekonomsko znatno dražjemu ločenemu kanalizacijskemu sistemu se v medsebojno ločenih vzporednih omrežjih ločeno odvajajo vsi padavinski odtoki v vodotoke in vse komunalne odpadne vode na čistilne naprave.

Pravilno delovanje ločenega sistema zahteva (v primerjavi z mešanim sistemom) znatno obširnejši in ostrejši nadzor, kakor tudi večjo strokovno disciplino, tako med gradbeno izvedbo kakor tudi obratovanjem, saj je ločeni sistem znatno bolj podvržen ekonomskim ter ekološkim posledicam nepravilnih gradbenih izvedb ter pomanjkljivega nadzora. Kakor kažejo številne izkušnje, lahko namreč že zgolj nekaj napačnih hišnih priključkov hudo poslabša ali celo onemogoči pravilno delovanje celotnega ločenega sistema.

Pri ločenem sistemu sta torej meteorno ter sušno omrežje (zaradi potrebnih medsebojnih križanj cevi) medsebojno ločena, tako tlorisno kakor tudi višinsko. Že manjše število izvedbenih napak pa lahko povzroči zelo slabo delovanje celotnega dvojnega omrežnega sistema, saj tako nedopustno odtekajo preko meteornih kanalov visoke količine komunalnih odpadnih voda v vodotoke, dočim sušne kanale in čistilno napravo pogosto preplaknejo visoke količine padavinskih voda.

Padavinski pretoki zaradi izpiranja atmosfere, streh, pohodnih ter povoznih površin niso popolnoma čisti. Kjer so ti padavinski pretoki prekomerno biološko in kemično onesnaženi (zaradi odpadlega listja, cvetja, sadežev, posledičnih ostankov prometa, težkih kovin itd.), je tudi pri ločenem sistemu treba pred njihovimi izpusti v vodotoke predvideti in namestiti ustrezne pretočne čistilne bazene deževnice z ustreznimi priključki na čistilno napravo.

Velika večina naših projektantov ne zna pravilno uporabljati zadrževalnih, pretočnih ter čistilnih bazenov deževnice. Te tri različne vrste normiranih bazenov se namreč medsebojno popolnoma ločijo tako poimensko kakor po njihovi uporabi, delovanju, lokaciji, dimenzioniranju ter konstrukciji. Za te vrste bazenov izdelani zahtevni standardi se namreč medsebojno ekstremno razlikujejo.

Navedba, da je treba na kanalizacijo priklopiti vse (pravilno dimenzionirane ter konstruirane) obstoječe greznice je strokovno nepravilna in napačna, saj v greznicah čistimo odpadne vode z anaerobnim biološkim postopkom presnavljanja, dočim morajo nasprotno vladati v komunalnih kanalizacijah ter čistilnih napravah izključno aerobni postopki. Hišni priključki se morajo torej priključevati (mimo odklopljenih obstoječih greznic) direktno na sekundarna omrežja.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana

Priporočamo