ZZZS vsako leto sklene splošni dogovor z vsemi porabniki denarja, ki bo predvidoma na voljo v tekočem letu, a tega praviloma vsako leto zmanjka in skoraj vedno mora nekaj primakniti državni proračun (podobno kot za ZPIZ). Ko se bliža konec leta, zdravstvene ustanove ugotovijo, da se bližajo izpolnitvi letnega načrta in da mnogim grozi izguba.
Za ilustracijo bom navedel primer takega neživljenjskega načrtovanja storitev, na katero pa izvajalci zdravstvene dejavnosti ne morejo kaj dosti vplivati.
V spominu mi je ostalo, kako sva z mojim nekdanjim pacientom, profesorjem in direktorjem ginekološke klinike, razpravljala o financiranju našega zdravstva. Med drugim je povedal, da proti koncu leta pride ljubljanska porodnišnica v situacijo, ko bi morali vsem porodnicam narediti carski rez, da bi izpolnili letni načrt. Če naredijo manj carskih rezov, jih dobijo plačanih le po dejanski realizaciji, če jih pa več, pa vse nad načrtom ne dobijo plačano. Upam, da je sedaj drugače, a kaj dosti ne more biti. Saj potem spomladi vsako leto sledi nekakšna arbitraža ali poračun in se vsaj delno poplača neplanirana izguba, ali pa, kot sem omenil, izgubo poravna državni proračun. In tako gre iz leta v leto. A tako financiranje zdravstva ni vzdržno, če si celo leto pod pritiskom, da ja ne boš presegel letnega načrta.
In predvsem ali pa tudi zato so čakalne dobe, kar omenja tudi bralka v Dnevniku 23. oktobra (Ministrico za zdravje podpira marsikdo) v zvezi z operacijo krčnih žil. Tako je tudi z vsemi drugimi neurgentnimi posegi, ki pa lahko hitro postanejo urgentni in v tem se z bralko povsem strinjam. Le nečesa večina ljudi ne razume, in sicer da za čakalne dobe nismo krivi zdravniki, ampak predvsem sistem planskega financiranja zdravstva. Če bi zdravniki še več delali v javnem sistemu, bi delali predvsem izgubo ali pro bono in samoplačništvo, ki je nepošteno, to se strinjam, ker pomeni možnost, da tisti, ki lahko in zmorejo (do)plačati, pač plačajo. Treba pa je ponovno poudariti, da urgentni primeri ne čakajo, le predstave o tem, kdaj je neki primer urgenten, ima vsak drugačne.
Kar se pa tiče primerjave razmer v bivši državi, so te s sedanjimi povsem neprimerljjive. Pričakovana življenjska doba je bila skoraj 10 let krajša, zato je bilo manj kroničnih, polimorbidnih bolnikov in diagnostične ter terapevtske možnosti bistveno manjše.
Menim, da je bila ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nespametna in preuranjena in bolj smiselno bi bilo diferencirano doplačevanje glede na finančne možnosti zavarovancev, saj mnogi že sedaj plačujejo dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri komercialnih zavarovalnicah in pridejo prej do zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo, kot bi prišli do njih, če bi čakali v neskončnih vrstah javnega zdravstva.
Se pa s predlogom novega zakona ali bolje spremembam zakona o zdravstveni dejavnosti ni mogoče strinjati v točki, da bo ta prispeval h krajšanju čakalnih vrst, pa če so nameni še tako plemeniti. In kot se je izrazila ministrica v oddaji Odmevi 18. oktobra, da bo zdravstveni sistem zanihal – s tem se pa strinjam. S takimi spremembami bo res zanihal, a žal se bojim, da samo v eno smer.
Marjan Fortuna, Kranj
