Ko so se naši predstavniki, učenci in mentorji v začetku avgusta vrnili s 56. kemijske olimpijade v Savdski Arabiji, so povedali med drugim, da v tem času tam temperature dosegajo tudi 48 stopinj.
Preberite tudi: Planet bo preživel, ljudje malce težje
K sreči imamo na našem planetu letne čase in na južni polobli se končuje zima, v kateri je na gorovjih (Andi, Nova Zelandija, Avstralija) nametlo več metrov snega, na Antarktiki pa beležijo temperature do minus 70 stopinj. Z letnimi časi niha tudi vsebnost CO2 v zraku, kar kaže žagasta krivulja meritev observatorija na vulkanski gori Mauna Loa na Havajih na višini 3400 metrov. Julijska meritev kaže na 425,55 ppm CO2 (molekul na milijon vseh molekul v zraku). To je 0,0426 odstotka vsega CO2 v zraku, naravnega in iz človekovih izpustov. Ob tem, da je glavni toplogredni plin voda, zračna vlaga (te je od 1 do 4 odstotke), ki prevzame večji del absorpcije toplote tudi ogljikovemu dioksidu, vendar je pomembna tudi konvekcija (trki) pri prenosu toplote.
Zame kot laika na tem področju se vseeno zdi ključno vprašanje, koliko je v celotnem CO2 človekovega prispevka. Obstaja več izračunov z ocenami med 4 in 6 odstotki. Če privzamemo višjo vrednost 6 odstotkov (Moranne, 2000), pomeni, da je v zraku 0,0026 odstotka CO2 človekovega izvora, ves ostali CO2 je naravnega izvora, ki je v dinamičnem ravnotežju v glavnem z oceani in rastlinjem. Če ob tej res majhni koncentraciji sprožimo kritično mišljenje, se postavi naslednje vprašanje, kako je mogoče, da bi tako majhna koncentracija lahko segrevala planet. Ali gre bolj za politično dogmo?
Namreč, več znanstvenikov opozarja, da planetne podnebne in vremenske spremembe ne morejo biti rezultat delovanja enega samega parametra, enega gumba, kot se v javnosti želi ustvariti vtis. To ni več znanost. Ali naj verjamemo, da če se bomo razogljičili, torej se znebili 0,0026 odstotka CO2 človekovega izvora, pa se planet ne bo več segreval? Oba intervjuvanca v prispevku, klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj in meteorolog dr. Gregor Skok, korektno opišeta cel niz naravnih dejavnikov, npr. morske in zračne tokove, pa tudi človekove vplive, kot je sekanje gozdov in kurjenje fosilnih goriv. Ravno pri slednjem pa sem pogrešal številke, delež človekovega CO2 v atmosferi. Zato sem ga poiskal in ugotovljena majhna koncentracija vzbuja velik dvom v to, da bomo z njegovim zmanjšanjem vplivali na atmosfero planeta. Še posebej ker so v Indiji, ki ima tudi ministrstvo za premog, odprli 100 rudnikov premoga. Z letom 2023 je v Indiji že 73 odstotkov elektrike iz premoga. Gotovo najmanj za naslednjih 50 let. Poljska ima podoben odstotek, prav tako bivše jugoslovanske republike. Razogljičenje pri nas potem nima smisla tudi zato. Seveda pa to ne pomeni, da ni treba varčevati z energijo in odstranjevati škodljivih izpustov zgorevanja, le da med te ne sodi CO2.
Pri tem iskanju pa najdemo dokaze norveškega znanstvenika Humluma (2013), ki tudi objavlja letne preglede vremenskih dogajanj na planetu, da je rast CO2 v zraku posledica dviga temperatur, največ oceanov, in ne obratno, da bi naj CO2 dvigal temperature (tudi Koutsoyiannis, 2020). To je dokazal iz uradnih meritev temperatur površja oceanov in zraka. Dokazal je, da rast CO2 zaostaja za rastjo izmerjenih temperatur za nekaj mesecev do enega leta.
Znanost gre naprej, Nikolov (2024) ugotavlja, da se segrevamo tudi zato, ker planet odbije nazaj v vesolje manj sončeve svetlobe (manjši albedo). Happer (Eike, Dunaj, 2024) pa z meritvami in izračuni dokazuje, da imajo oblaki eno od ključnih vlog pri segrevanju planeta.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
