Ujel sem le še prizor, ko je domnevna učiteljica z obema rokama od spodaj precej nerodno podala žogo enemu od učencev, ki so stali v krogu. Ta je žogo ujel in jo na enak način vrnil podajalki v sredini kroga. Prizor je bil prekratek, da bi ugotovil, ali je učiteljica podajala žogo učencem po vrsti ali je učence v krogu izbirala naključno in jim podajala žogo. Obe različici sta možni, vendar pri drugi nekateri učenci sploh ne dobijo priložnosti, da bi pokazali/vadili svojo spretnost z žogo.
Očitno je učiteljica vadila prvini, ki jima rečemo »ujemanje in podajanje žoge«. V bolj strokovnem jeziku gre pri tem za vadbo gibalne koordinacije (gibalne skladnosti) in gibalne preciznosti (gibalne natančnosti). Toda ne z eno žogo! Vadba 25 učencev z eno žogo ne more biti uspešna. V žargonu temu rečemo pedagoški kriminal. Lahko le odkljukamo, da so učenci imeli v skladu z urnikom in učnim načrtom športno vzgojo … in nič več. Takšna vadba je dolgočasna in norčevanje iz športne vzgoje in pedagoškega poklica. Kako naj se učenci na tak način naučijo spretnega ravnanja z žogo, kar je podlaga za vsako športno igro z žogo. Kako naj učenci na takšen način vzljubijo šport? Če na tak način tudi drugod poteka športna vzgoja na razredni stopnji, se ne gre čuditi gibalni zanemarjenosti, ki jo ugotavljajo pristojni strokovnjaki.
Vadba spretnosti (koordinacije in preciznosti) temelji na gostoti vadbe oziroma na velikem številu ponovitev določenih gibalnih vzorcev. Po videnem posnetku je učenec v eni šolski uri prejel žogo enkrat, dvakrat, trikrat ali nobenkrat. S tega zornega kota je bila vadba z žogo koristnejša za učiteljico kot za učence. Učiteljici so vsi učenci vračali žogo, torej je ob 25 učencih 25-krat ponovila vajo. Za učence bi bila vadba obeh prvin učinkovita, če bi dva učenca imela eno žogo in si jo podajala pet ali deset minut. In to ne samo enkrat na mesec. Očitno učiteljica iz oddaje ni veliko vedela o didaktiki gibalnega vzgojno-izobraževalnega procesa in zakonitostih telesne vadbe.
Primer kaže, kako utemeljeno je prizadevanje pristojnih strokovnjakov, da bi pri športni vzgoji na razredni stopnji poleg učiteljice moral sodelovati tudi športni pedagog. Ta se zagotovo ne bi spomnil neumnosti, ki je bila videna na eni od televizijskih oddaj. Pa še tole je treba zapisati: kako naj bo učiteljica v plašču in čevljih z visokimi petkami učencem vzor, da je tudi za šolsko športno vzgojo treba imeti ustrezno vadbeno oblačilo?
Silvo Kristan, Podkoren
