Kaj pa, če ta agencija trmasto vztraja kakor konj s plašnicami na svojih odločitvah? Ki so (ali pa tudi niso) kričeče najbolj strokovne. Oziroma so take, da so izdelane brez pomisleka, da bo te stvari (odločitve o omrežnini) nekdo uporabljal. Skratka: na papirju odlične in super, za prakso pa: ni jim mar za ljudi, oni so strokovna, neodvisna agencija. In tako trdi tudi njihov »odvetnik«, nekdanji pravosodni minister. Da je pravo tu vendar jasno.
Kvaliteta življenja državljanov je vendar dolžnost vlade. Ki pa ne sme ničesar narediti v primeru neodvisne agencije. Kaj pa naj potem? Naj morda Golob (ali vlada) vsakemu gospodinjstvu daruje tisočaka ali kaj podobnega? Morda pa je tudi to protipravno. Kaj naj torej stori? Sočasno pa da naj se vtakne v odločitev druge neodvisne agencije (SDH), ki je sklenila likvidirati CSS. Kje so tu enaki vatli, o katerih neprenehoma govorijo vsi, zlasti na desnici?
Kje ste podpisniki citiranega pisma našli trditev, da je neodvisnim agencijam (in najbrž tudi gospodarskim subjektom) prepovedana vezanost na sklepe, stališča, navodila ali usmeritve državnih organov, organov lokalne skupnosti ali drugih organov, pravnih oseb ali posameznikov? Živeti kot furmanski konj (s plašnicami) in opraviti zgolj in samo tisto, za kar si menda pooblaščen, je pač zelo kratkovidno. Saj ne živite na Luni (ali slonokoščenem stolpu). Vzvišeni, nepripravljeni na širši družbeni dialog, nesposobni uvideti (širše) posledice svojih odločitev. Tako razmišlja otrok: ker je še nezrel, ne vidi dlje od svojih trenutnih potreb (ali zamisli). Vi pa živite in delate v neki širši družbeni skupnosti, ki od vas poleg strokovno utemeljenih odločitev pričakuje tudi, da so te realistične, prizemljene, primerne zanje. Od vas se pač pričakuje neka stopnja empatije. Pa naj gre za omrežnine ali pa za invalidsko podjetje. To se pričakuje ne samo od famoznih neodvisnih agencij in firm, pač pa tudi od trenutne opozicije (ki se požvižga na empatijo in ki ima pred očmi samo to, kako se bo zavihtela na oblastni položaj).
Potem pa še zlonamerne interpretacije časovnih sovpadanj. To so zametki raznih teorij zarote. Če je nekdo trenutno v centru pozornosti (zaradi omrežnin na primer), zakaj pa problematizirate, če je ravno zdaj prejel kaj od organov pregona? To je pač zelo enostavno človeško: zdaj se veliko govori o tem človeku, aja, tudi mi, organi pregona, imamo nekaj, pa poglejmo, kaj je na stvari. Tako kot gospodinja: če ji nekaj na štedilniku kipi, ona pa med tem trebi solato, bo svojo pozornost usmerila k tistemu, kar kipi. Človek pač ni bitje, ki zmore vzporedno opravljati več stvari. Posveti se tisti, ki je trenutno v centru pozornosti. Če ni, jo pač malo da na stran, kakor da malo pozabi nanjo, kakor da jo malo zanemari. Vi pa iz sočasnosti delate dramo, v ozadju videvate zarote, zlonamernosti, zakulisne igrice …
Žal temu obilno podlegate mediji pod parolo, da je oblasti treba gledati pod prste.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana