Narod, ki se lahko duhovito poigrava s svojo, ne vedno lepo zgodovino, ali s svojimi svetinjami, spravljenimi v Louvru, je zagotovo že duhovno prerasel zmote svojih prednikov. Ni zaparkiran v idolatrijo, če se lahko umetniški portreti in Mona Lisa kopajo v Seni. Prav tako vedo, da za nazaj ni mogoče spremeniti prav ničesar. Lahko pa je zgodovina učiteljica za danes, za jutri. Lekcija, ki je predvsem slovenska desna polovica še ni doumela. Če jo sploh kdaj bo.
Zgodovino lahko obravnavamo tudi z ironijo in humorjem. Če bi ta gospa in ta gospod brala več francoske literature, zlasti sodobne, gledala francoske filme, od njihovega klasičnega obdobja do danes, bi francoski humor in ironijo morda celo razumela. In tudi vedela, da se ravno zaradi teh lastnosti francoska umetnost bistveno razlikuje od umetnosti drugih evropskih narodov. V gene jim je položena širina duha, ki je mi, severni Balkanci, ne premoremo. Še več, kolikor smo jo kdaj imeli, nam zdaj strmo usiha v razprtijah, sovraštvu, nespoštovanju vseh in vsakogar, v »nadmudrivanju«, ki je postalo nacionalni šport. Narod s takimi lastnostmi pa nima prihodnosti.
Verjamem, da so Francozi ravno zaradi svojega esprija otvoritveni spektakel domislili do zadnje potankosti, vključno z vremenom. Niti naš pokojni režiser Pandur bi si ne mogel domisliti tako dobre metafore, čeprav je rad in veliko uporabljal vodo. Vse asociacije od grških dionizičnih bakanalij, njihovega veselja do življenja, tudi njihove perverznosti, do današnjih »afnarij« na modnih stezah, pa pariškega glamurja, ves posmeh svoji zgodovini in sodobnosti, vse ekstravagantnosti in posebnosti v različnosti so poenotili z eno genialno potezo. Nad vse so spustili veličastni dež. Vsi športniki, gledalci, nastopajoči, so bili enako dobro namočeni. Vse nastopajoče glave so izgubile svoje umetniško skreirane domislice frizerjev. Ne glede na barvo kože, spol, prepričanje, sposobnosti: vse je obilni dež povezal v eno veliko premočeno človeško skupnost. Vsi poenoteni v mokroti. Res, bravo Francozi! Gotovo imajo pri Bogu dobre zveze, saj jim je priskočil na pomoč. In dokazal, da premore veliko humorja in ironije. Namreč, Bog. In da ta dež ni bil naključje, je bilo s to mokroto prizaneseno Lady Gaga na začetku in Celine Dion na koncu.
Še več. Celine s svojo osebno zgodbo in izbrano pesmijo je bila premišljeno umeščena na zaključek prireditve, zaključek, ki je bil sporočilen in obenem tudi višek umetniškega dela večera. Ker je bil več kot le poklon nesmrtni Edith Piaf. Bil je poklon umetnosti, ki je večna, brezčasna. Umetnost ne nagovarja le ljudi v času svojega nastanka, ampak še vse kasnejše rodove. Umetnost je edina človeška duhovna vrednota, ki daje smisel našemu bivanju, nas loči od živalskega sveta. Umetnost vedno provocira, sproža nasprotna mnenja, zgražanja in navdušenje, ker ni benigna in, po Shakespearu, »drži ogledalo«. Prevzeti smo nad dosežki športnikov, zlasti vrhunskih, preplavljajo nas z navdušenjem, adrenalinom, nacionalnim ponosom. Ampak kdo še danes doživlja adrenalinsko ekstazo ob spominu na dosežke vrhunskih športnikov preteklosti? Mnogih se jih komaj še spominjamo. Še živeči, upokojeni športniki, pa zelo hitro utonejo v pozabo. Koliko športnikov letošnje olimpijade bo slej ko prej doživelo podobno usodo? Še zlasti tisti, ki so razvrščeni od četrtega mesta dalje.
Še danes me prevzame Himna ljubezni v interpretaciji Edith Piaf, prevzela pa me je tudi Celinina interpretacija. Če sem se prej štiri ure zabavala in občudovala uporno kljubovanje nastopajočih vremenu, sem zdaj resnično začutila, da nam Francozi sporočajo, kaj je vredno največ. Ljubezen! Tega sporočila niso sposobni doumeti psihopatski politiki, ki pehajo človeštvo v vojno in veliko katastrofo. Nekdaj je bil pri Starih Grkih čas olimpijskih iger tudi čas prekinitve vseh vojn. Ampak moderne vojne so v resnici biznis. Kot je tudi šport, še zlasti vrhunski, velik in donosen biznis za športnike in za vso mašinerijo okoli njih. Medtem ko padajo v Parizu športni rekordi, padajo bombe, umirajo ljudje. V letu 2024 smo! V 21. stoletju smo! Stari Grki bi se danes nad stanjem duha v človeški družbi zgražali! Zagotovo.
»… Bog združuje tiste, ki ljubijo«, nam sporoča besedilo pesmi o ljubezni, ki pa ga tisti, ki bi ga morali, ne slišijo, nočejo slišati! Zato je najbrž bog zelo previden pri svojih odločitvah. Zagotovo pa ni previden, ko združuje in bo združil ob sebi vse pesnike, skladatelje, slikarje, pisatelje, skratka, vseh vrst umetnikov preteklosti, sedanjosti, prihodnosti. Samo umetniki so tisti izbranci človeštva, ki pomagajo razumeti ta svet in nas same; samo umetniki dobro vedo, kaj je prav, kaj narobe. Mnogi so kot vidci, zaznajo vse prihodnje človeške zablode in stranpoti in nanje opozarjajo. A umetniki, razen redkih izbrancev, so bili in so še danes spregledani, tudi preganjani, so živeli in še vedno živijo, v primerjavi s športniki, revno življenje. Njihova duhovna zapuščina človeštvu pa je neprecenljiva.
Tako sem razumela sporočilnost francoske otvoritvene slovesnost od začetka do konca.
Prizadeti slovenski katoliki pa bi se morali vprašati, kdo je kriv, da stoji njihova vera na tako trhlih nogah, da jo lahko sesujejo humor, ironija ali drugačno mišljenje? Zlasti ker so prav katoliki, posvečeni in laiki, v zgodovini naredili največ škode samim sebi prav oni in še danes veselo nadaljujejo s to prakso.
Tudi slovenski.
Vesna F. Arhar Štih, Ljubljana
