Pojem olimpiada pomeni nekaj drugega kot dvobesedni izraz olimpijske igre. Razlika korenini v antičnih časih, ko so stari Grki športnotekmovalno prireditev, ki so jo prirejali vsake štiri let v čast bogu Zevsu, imenovali olimpijske igre (natančneje: olimpiakoi agones, olimpijske tekme), olimpiada pa je pomenila štiriletno obdobje med enimi in drugimi olimpijskimi igrami. S pripono -ada še danes označujemo časovna obdobja, na primer triada (triletno obdobje), dekada (desetletje), ne pa posameznih dogodkov. Pomensko razliko med izrazoma olimpiada in olimpijske igre je ohranilo tudi sodobno športno strokovno izrazoslovje.
Bodimo še bolj natančni: v strokovnem športnem izrazju se je za svetovno športno prireditev uveljavil izraz olimpijske igre in kratica OI (ne O), izraz olimpi(j)ada pa čedalje bolj spreminja svoj prvobitni pomen (o tem nekoliko pozneje). Zato ni naključno, če nas Leksikon Cankarjeve založbe pouči, da je olimpiada »napačna oznaka za olimpijske igre«. Enako razlaga geslo olimpiada tudi Mala splošna enciklopedija Državne založbe Slovenije. In prav tako Športni terminološki slovar. Tudi kompetentni športni novinarji iz uglednih medijskih hiš poročajo o olimpijskih igrah in ne o olimpiadi. Zato preseneča, da celo visok funkcionar Olimpijskega komiteja Slovenije v uradni medijski izjavi uporablja »napačno oznako za olimpijske igre«. Če je na tržnici ali v uličnem pogovoru ali za točilno mizo vseeno, kako se pogovarjamo (važno je le, da se razumemo), bi vsaj od visokih predstavnikov športa in športnih novinarjev pričakovali, da v javnem govoru širijo neoporečne športne izraze. Tudi od športnikov bi to pričakovali, čeprav njih bolj zanimajo kolajne kot izrazoslovje. Žal tudi stari in novi, posodobljeni besedni »katekizem« (SSKJ) uči krivo vero in izraz olimpiada enači z olimpijskimi igrami ter ga pojasni kot »mednarodne športne prireditve, organizirane vsake štiri leta«. Error fundamentalis! Upati je, da bo nova in še bolj posodobljena izdaja upoštevala področno strokovno izrazje.
Vztrajanje pri dvobesednem izrazu olimpijske igre ni nič nenavadnega, čeprav v tem izrazu še marsikaj ni pojasnjenega (o tem pozneje). Francoz Pierre de Coubertin je leta 1896 po antičnem zgledu obnovil olimpijske igre (ne olimpiade). Tudi v priznanih tujih športnih leksikonih najdemo izraze olimpijske igre (hr.), olimpijskie igri (ru.), olympic games (ang.), olympische Spiele (nem.), olympijske hry (češ.), jeux olympiq (fr.), juegos olympicos (šp.), giochi olimpici (it.), olimpiai jatekok (madž.). Uraden naziv športne prireditve, ki ga lahko preberemo na vseh prenosih tujih televizijskih postaj, je olympic games (in pozimi winter olympic games).
Kot že zapisano, izraz olimpiada v javni rabi čedalje bolj spreminja svoj prvobitni (antični) pomen. Z izrazom olimpi(j)ada nekateri poudarjajo velepomembnost neke tekmovalne prireditve, pa čeprav sploh ne gre za šport. Celo vrsto takšnih olimpi(j)ad poznamo. Olimpi(j)ado na svojem področju imajo gasilci, matematiki, fiziki, pevci, kulturniki, gumarji, lesarji, čipkarice, frizerji, kuharji, izdelovalci opeke, mešalci pijač in drugi. Nekateri s črko (j), drugi brez. Po SSKJ je oboje prav. Olimpijado s športno vsebino imajo seveda lahko tudi pravniki, medicinci, občinska mladež, mulci z Aljaževe ceste in drugi, toda to niso olimpijske igre. Olimpijske igre so samo tiste, ki jih vsake štiri leta prireja Mednarodni olimpijski komite in izvedbo zaupa eni ali drugi državi.
Še vedno pa nimamo zanesljivih odgovorov, zakaj in od kod in od kdaj ima obravnavana športna prireditev v nazivu pojem 'igre', ko je vendar čedalje bolj očitno, da gre za resno poklicno delo in za večletno garanje poklicnih športnikov. Kakšna igra? S športom se lahko igramo na domačem dvorišču, ne pa tam, kjer se vmešavajo politika, varnostne službe, športni menedžerji, proizvajalci nedovoljenih poživil in se ob tem obračajo velike vsote denarja. In ne nazadnje, izvirno ime prireditve je bilo olimpiakoi agones, kar pomeni olimpijske tekme. Od kdaj in zakaj igre? Toda o tem naj nas poučijo etimologi, epistemologi, filozofi, antropologi in drugi raziskovalci. Današnje športoslovje (še) ne seže tako daleč. Tudi trditev, da so se včasih športniki na igrah igrali, zdaj pa 'delajo', ni točna. Že v antiki so poznali poklicne športnike, ki se na olimpiakoi agones niso igrali, ampak garali in 'služili'.
Silvo Kristan, Podkoren
