Prvič: da četrtkova sodba ESČP o povsem nedopustnem ravnanju s tremi »zarubljenimi« otroki ni huda klofuta samo neposredno sodečim sodnicam in sodnikom v tej zadevi, ampak še precej bolj vrhovnemu in ustavnemu sodišču, ki tega nista znali (ali hoteli?) odpraviti že doma. Sam bi rekel, da zaradi svoje pretirane »zaštrikanosti« v zapletene pravniške formalizme, ki jima včasih tako zameglijo pogled, da ne vidijo niti preprostega človeškega bistva sporne zadeve niti temeljnih človekovih pravic, ki bi (po ustavi in po evropski konvenciji!) v takih primerih morale prevladati celo nad morebitnimi nasprotnimi določbami domače zakonodaje.

In drugič: da še tako očitna absurdnost slovenskega »pravičnega sojenja« v tej zadevi ne bi v Strasbourgu nič pomagala, če odvetnik prizadetih Blaž Žibret ne bi imel vztrajnosti in znanja, da je ta zelo zahtevni postopek pred ESČP sploh začel in nato pripeljal do zmagovitega konca. Iskrene čestitke!