Pustimo cinizem ob strani, časi so preresni. Anderlič je pač tipičen predstavnik premožnih, ki je svoje življenje posvetil osebnemu bogatenju. Edina elita, o kateri je vredno govoriti, pa ga posveča temu, kar prinaša tudi splošno korist. To je ta razlika, v tem je ta nesporazum v državici, ki pozna kapitalizem šele dobrih trideset let, in to v veliki meri njegovo najbolj neotesano inačico, vulgarni kapitalizem, tisto, s katero so karikaturisti ilustrirali Marxov Kapital: samozadovoljen obraz, cilinder in od preobilnih obrokov preozek suknjič, ki nadzira brezimno množico delavcev.

Ob tej obletnici samooznanila pa smo dobili še nadaljevanje, interpretacijo vulgarnega kapitalizma 2.0, in sicer v podobi druge generacije »elite«, tiste, ki je, že rojena z zlato žlico, čutila potrebo, da razloži, zakaj ji ta žlica pripada in kaj je narobe z nami, ki zahtevamo nespodobnosti, kot so dostojen odnos, spodoben zaslužek, dopust, socialno in zdravstveno varstvo, pravica do odklopa ... Klemen Šešok, otrok očeta, ki je sprivatiziral nekoč slavno Iskro, danes pa investira v Republiki Srbski, kjer davčna zakonodaja ni »katastrofalna kot pri nas«, je namreč ugotovil, da ne razumemo dovolj dobro, kako se ta svet vrti. V njem je namreč »bogastvo gibalo napredka, elite pa igrajo ključno vlogo pri razvoju naroda. A zato potrebujemo ljudi – ne kogarkoli, ampak takšne, ki razmišljajo drugače od trenutne socialistične utopije, ki ne preveva samo Slovenije, ampak kar celo Evropo.«