Privatizacijo kot enega ključnih orodij neoliberalnega sistema je konec 80. let prejšnjega stoletja pri reševanju krize uporabila tudi takratna jugoslovanska oblast (Markovićeva vlada). Pred razpadom države Jugoslavije se je v Sloveniji takrat začel proces divje privatizacije družbenega kapitala. Neovirano je potekal do začetka leta 1993, ko je v že samostojni Sloveniji začel veljati zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Vendar je bila pred tem v dveh tretjinah družbenih podjetij že izpeljana nezakonita divja privatizacija. Po ocenah strokovnjakov je neodplačno prišlo v zasebno last družbeno premoženje v vrednosti več deset milijard evrov. Podobno se je končal tudi proces prevzemov že lastninjenih podjetij, financiran z nezavarovanimi bančnimi posojili. Ustvaril je bančno luknjo, vredno pet milijard evrov.
Neoliberalizem je, tudi v Sloveniji, z liberalizacijo trga blaga in kapitala, privatizacijo naravnih virov in javnih storitev ter deregulacijo poslovanja bistveno vplival na raven materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. Prva žrtev so bila najemna družbena stanovanja. V nekaj letih je bilo z visokimi popusti prodanih 160 tisoč najemnih družbenih stanovanj. Sočasno je ugasnila tudi kontinuirana gradnja družbenih stanovanj, financirana z obveznim stanovanjskim prispevkom družbenih podjetij. Kljub velikemu pomanjkanju stanovanj je danes v Ljubljani evidentiranih kar 11 tisoč nezasedenih stanovanj. Tudi podatki o delovanju javnega zdravstva zbujajo skrb zavarovancev. Manjka vseh zdravstvenih delavcev. Sto tisoč zavarovancev nima osebnega zdravnika, 130 tisoč pacientov čaka preko dopustne zgornje meje, dvojna zdravniška praksa je postala normalen pojav.
Zaradi pomanjkanja osebja domovi za starejše občane ob praznih posteljah ne sprejemajo novih uporabnikov. DSO-ji imajo nezasedenih 1000 delovnih mest. Nič boljše slike ne kaže javno šolstvo. Manjka kar 4000 učiteljev. Na področju javnih storitev neoliberalizem uresničuje skoraj vse svoje zamisli. Ob vseh problemih, ki grenijo življenje državljanom, je razpadel še plačni sistem v javnem sektorju (SPJS), ki vključuje četrtino vseh delovno aktivnih oseb. Kako se je ob množici državnih uradnikov in funkcionarjev lahko zgodilo, da se je plačno razmerje (najvišja/najnižja tarifa) prepolovilo in da v plačni lestvici kar tretjina plačnih razredov ni več v uporabi? Proces razpadanja je potekal dobro desetletje, ne da bi izvršilna oblast reagirala. Podobne zaplete tukaj naštetim beležijo tudi druge države članice Unije. Nedvomno gre za univerzalne učinke, lastne sistemu neoliberalizma.
Sliko neoliberalizma v Uniji predstavljajo tudi rezultati gospodarske učinkovitosti uporabe kapitala. Že sinergije po obrazcu, da je »celota večja kot vsota delov«, prinašajo državam, povezanim v Unijo, pomembne učinke. Takšne učinke članice Unije beležijo na področjih enotnega trga, investicij, raziskav in razvoja, uresničevanja in varovanja skupnih interesov, skupne denarne politike, regionalnega razvoja ter kohezije in političnega vpliva. In zakaj je kljub sinergijam neoliberalizem škodljiv za večino prebivalcev? Iz enega samega razloga: ker ne služi uresničevanju potreb in blaginje prebivalstva, temveč je v službi dobičkov in interesov gospodarskih in političnih elit.
Ko ocenjujemo razmere v svetu in Uniji s pravimi merili, se pokaže, da med neoliberalizmom in avtokratizmom vlada popolna simbioza (sožitje). Takšne razmere nudijo idealne pogoje za uresničevanje tudi najbolj ekstremnih desničarskih projektov. Neoliberalizem je zaslužen, da kar šest milijard prebivalcev sveta živi v državah, upravljanih z orodji avtokratskega sistema. Da tudi predstavniška demokracija deluje v simbiozi z neoliberalizmom, ni treba dokazovati. Tu najdemo tudi odgovor, zakaj se pri zahtevah po odločilnem vplivu volivcev na izbiro predstavnikov v zakonodajni veji oblasti dlje od preferenčnega glasu nikakor ne uspemo prebiti.
Janez Krnc, Litija
