Drugič, EU v primerjavi s Kitajsko in ZDA vse bolj zaostaja v konkurenčnosti, predvsem zaradi dveh razlogov: eden je njena močno poslabšana oskrba z energijo zaradi vojne v Ukrajini, drugi pa je njen skromni tehnološki razvoj, kar je ena od posledic njene neprimerne razvojne politike. In še tretja, omembe vredna sprememba: EU je pretekla leta svojo zunanjo in ekonomsko politiko nerazumno podredila interesom ZDA (njihovega kapitala) in si je tako otežila lasten razvoj, pa tudi ekonomsko in politično sodelovanje s preostalim svetom.
Zaradi gornjih sprememb bomo v EU v prihodnje imeli nemalo težav. Zato je toliko bolj pomembno, da se ne vztraja pri dosedanji politiki, pač pa se naj ta v prihodnje prednostno zavzema za naslednje cilje: čimprej je treba s pogajanji končati vojno v Ukrajini; znebiti se je treba vazalske odvisnosti od ZDA; okrepiti je treba konkurenčnost EU in upravljavsko učinkovitost njene demokracije. Ti cilji so nedvomno zahtevni, za njihovo uresničevanje pa naj bi prednostno skrbela Evropska komisija (EK). Po nedavnih volitvah se to pravkar na novo oblikuje, njeno sestavo pa bi bilo nadvse koristno prilagoditi zahtevnosti njenih prihodnjih nalog.
O tem, kako se to usmeritev upošteva, je že možno oblikovati nekatere ocene, ki jih navajam v nadaljevanju.
Po že sprejeti odločitvi evropskega parlamenta bo EK tudi v prihodnje vodila dosedanja predsednica. To ni bila ravno primerna kadrovska odločitev, saj je nova predsednica komisijo vodila tudi v letih, ko je EU zabredla v prej omenjene resne razvojne zadrege. Predsednica je tudi že pripravila predlog prihodnje sestave komisije: poleg nje bo v njej 6 izvršnih podpredsednikov in 20 članov komisije (ministrov), skupaj torej 27 oseb. Predvsem predlog kandidatov za podpredsednike že nakazuje nekatere smeri prihodnje evropske politike, za katere se bo zavzemala nova-stara predsednica in zato je o tem primerno navesti nekaj besed.
Najprej o spolni sestavi podpredsedništva. V njem naj bi bile štiri ženske in dva moška. V osrednji vodstveni ekipi (predsednica in 6 podpredsednic/kov), ki bo v naslednjih letih odločilno vplivala na dogajanja v EU, bosta torej 2 moška in 5 žensk. Ta spolna sestava bo za mnoge moteča in splošno ne bo dobro sprejeta. Tudi sicer upravljavske učinkovitosti komisije verjetno ne bo najbolje podpirala. Predsednica pa bo pri njej nedvomno vztrajala in parlament ji pri tem ne bo delal težav.
Še o področjih, za katera naj bi bile pristojne posamezne podpredsednice oziroma podpredsedniki. Za zunanjo politiko naj bi skrbela kandidatka, ki prihaja iz Estonije, za varnost, tehnološko suverenost in demokracijo pa kandidatka Finske. Naštete pristojnosti obeh podpredsednic bodo ključne pri uresničevanju prednostnih ciljev EU, ki jih navajam v začetku tega zapisa. Drugače povedano: za prenehanje vojne v Ukrajini, odpravo vazalske odvisnosti od ZDA, učinkovit tehnološki razvoj EU in večjo učinkovitost demokracije naj bi prednostno skrbeli izvršilni podpredsednici EK, ki prihajata iz baltskih držav, ki mejita na Rusijo. Ta rešitev dopušča različne komentarje, med drugim tudi to, da je v nemajhni meri vprašljiva. Ostala 4 podpredsedniška mesta pa so namenjena kandidatom, ki jih predlagajo večje evropske države. Konkretno: kandidat Italije naj bi skrbel za kohezijo in reforme, francoski za industrijo in notranji trg, španska kandidatka za konkurenčno tranzicijo in romunska za izobraževanje ter socialo. Zanimiva je tudi naslednja delitev pristojnosti: za gospodarstvo naj bi bil pristojen komisar, ki ga predlaga Latvija, za industrijo, ki je sicer zelo pomemben, a vendarle le del gospodarstva, pa podpredsednik komisije, ki ga predlaga Francija.
Za razumevanje procesa oblikovanja nove EK pa tudi splošnih dogajanj v EU je primerno upoštevati naslednje. EU je v težavah, za katere je v nemajhni meri neposredno odgovorna njena dosedanja EK, posredno pa njen parlament, saj je ta dolžan ukrepati, ko izvršna oblast ne deluje zadovoljivo, a tega ni storil. Za uspešno obvladovanje težav, v katere je zašla, potrebuje EU predvsem učinkovito vlado (EK), kar naj bi bila prednostna skrb njegovega parlamenta. Po tem, kar navajam v tem zapisu, je očitno, da ta te izjemno pomembne naloge ne bo zadovoljivo opravil. To njegovo, za koristi večine zelo neprimerno ravnanje, je slej ko prej predvsem odraz nemoči današnje demokracije, saj se je ta izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri vladajoče politične stranke splošne družbene interese brez resnejših omejitev podrejajo lastnim koristim in interesom kapitala. Stranke se tej ureditvi seveda niso pripravljene odreči in tako je formalno demokratično upravljanje držav vse manj učinkovito, neredko prav porazno. Tragične posledice takega upravljanja doživljajo številne države, v nemajhni meri tudi EU.
Andrej Cetinski, Ljubljana
