V publiki je bilo tudi veliko mladih. Eni so pripeljali otroke, drugi pa vnuke. Prelita kri partizanov ne sme biti predmet posmeha, saj je šlo za življenja mladih ljudi, ki so se borili z mnogo močnejšim sovražnikom in so umirali zato, da mi danes uživamo plodove njihovega žrtvovanja. Čas vojne je čas kaosa, nekateri so izbrali napačno stran, zavestno ali tudi ne, a to ne zmanjša krivde kolaboracije in izdajalcev, zaradi katerih so umrli prav tako mnogi nedolžni ljudje, cele družine, a se o tem ne govori in ne izprašuje današnja politika. Ta tišina, o kateri je govorila mlada Palestinka, je grozljiva. Od kod prihaja in zakaj ljudi sili, da vidijo svet kot pogorišče za druge, manj pomembne? Kdo je sploh pomemben? Če ni človek kot nosilec družbe, kdo potem je?
Svetlana Makarovič je s svojo poezijo, pogumom in vztrajnostjo redek lik na slovenski sceni, ki stoji v bran vsem, ki prisegajo na pravico, solidarnost in spoštovanje sočloveka. Nekateri jo križajo, jo demonizirajo in hočejo, da bi naposled nehala nastavljati ogledalo resnici. Ker jo danes množično izkrivljajo. Na velikih plakatih, na veliki praznik, dan upora proti fašizmu, sramotijo zgodovino, s katero se ne morejo soočiti, svojih grehov se ne morejo očistiti drugače, kot da kažejo na druge. To naj bi bila sprava?
Hvala vsem sodelujočim izvajalkam in izvajalcem na večeru, ko je mladim in starim spet zaigralo srce v upanju, da svet ni tako grozen, da še obstajajo globoka čustva in povezanost med ljudmi na spoštljiv način, brez žalitev kogarkoli. Hvala vsakemu posebej in zboru Pinko Tomažič, ki mu s ponavljajočimi aplavzi nismo pustili oditi domov, tja v Trst, kjer se še spominjajo, kaj fašizem je. Tisti, ki kličete zlo in vojno nad ljudi, kakšno zgodovino si boste pisali jutri? In za koga?
Mimi Šegina, Domžale
