Vozniki, med njimi moj nekdanji sodelavec Bojan, zbegano gledajo, kam pobegniti podivjani hordi državnih terencev in limuzin; odstavnega pasu ni, na obeh straneh je ograja, horda pa drvi še vedno krepko preko 100 km/h. Vozniki se drenjajo eden mimo drugega, preklinjajo in upajo, da ne bo prišlo do trkov. In ko jim nekako uspe, da se razvrstijo na ozkem desnem pasu, jih po levi prehiti kolona s hitrostjo več 100 km/h le nekaj 10 cm od njihovih vozil ter odbrzi v noč proti Ljubljani, da bodo politiki »varno in pravočasno« prispeli do svojih postelj. Bojanu, sicer nežni prekmurski duši, ki je, še vedno pod vtisom prekmurske državne proslave, peljal počasi in v skladu s predpisi, vesel, da živi v Sloveniji in ne pod avtokratskim madžarskim režimom, so močno dvignili pritisk in spraševal se je, da slučajno ni kaj pomešal in da so mimo peljali Viktorja Orbana.
Ali obstaja kakšna resnična varnostna potreba po takih vožnjah, ki so sicer stalnica na naših cestah? Najbrž se vam je že zgodilo, najpogosteje na avtocesti Ljubljana–letališče, da so vas takšna vozila v svoji agresivnosti in vehementnosti skoraj zrinila s ceste, čeprav imajo dovolj prostora na prehitevalnem pasu. Pravniški črkobralci in policisti bodo navajali določila prometne zakonodaje, ki pravijo, da voznikom vozil v varovanih kolonah ni treba upoštevati prometnih pravil in da se ostali vozniki morajo ustaviti na robu ceste. Ampak zakonodaja tudi določa, da morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ne ogrožajo drugih udeležencev prometa ali njihovega premoženja. Zakonodaja pa nič ne pravi, kaj je politično modro in kaj vse politikom zbija ugled. V naši pravniški državi je pač tako, da so pravila samo včasih pravila; spet drugič, odvisno od okoliščin, prazne besede, absurdne puhlice ali šale brez udarnega zaključka. Pravila so postala sito s tako velikimi luknjami, da skoznje uide marsikaj; pravila so žvečilni gumi, ki je že zdavnaj izgubil okus, a ga ne moreš izpljuniti.
Vozniki se načeloma brez težav in z empatijo umikamo takrat, kadar gre za reševanje življenj in premoženja. Brezglavo dirkanje politikov, ki jih prevažajo prenapeti policisti, pa je nepotrebno, nesmiselno in sprto z varnostjo. Moj prej omenjeni sodelavec je bil kot kriminalist dolga leta vodja skupine za krvne in seksualne delikte, kjer se je srečeval z dejansko ogroženimi žrtvami najhujših in krvavih kaznivih dejanj, ki so doživele hude telesne in duševne poškodbe ali celo izgubile življenje. Naši politiki ne spadajo v to kategorijo. Zato se mu lakajsko bežanje z vozilom pred nasilnimi državnimi terenci ne zdi nujno potrebno, ker to nima nobene zveze z varnostjo politikov. Vprašajmo politike, kako se počutijo, ko z rdeče modrimi lučmi drvijo mimo državljanov? Jim je kdo podelil privilegij, da ob nespametnih hitrostih zviška in prezirljivo zrejo na druge? Če smo bili tega navajeni pri Titu in kasneje pri Bushu, Putinu in podobnih političnih mačotih, zaradi katerih so za več ur celo zapirali ceste, nas sedaj to odbija. Ni več čas privilegijev za politično elito.
Gotovo državljani nimamo splošnih pripomb na realno varovanje naših politikov, vendar naj to poteka brez prevelike pompoznosti, brezglavih voženj po prenatrpanih slovenskih cestah in ob nesmiselnih stroških. Osebki, kot so politiki, navadno vlečejo za seboj neskončen dvor priveskov in ritoliznikov. Ob tem se zavedamo, da je biti dober politik težka in odgovorna služba, ki jim naloži predvsem veliko obveznosti. V vsakem politiku, ki se vzpne takole visoko, obstaja gluha in neprehodna puščavska pokrajina, ki ločuje dvoje popolnoma različnih delov njegovega življenja, službenega in zasebnega. Brez tega izolirnega pasu se politik ne more obdržati, ne živeti in ne napredovati. Velikanska razlika med tistim, kar je bil, in tem, kar je zdaj (kričeče varovane kolone, udvorljivo vedenje podanikov …), pa ga lahko odtuji in zmelje ter ga spremeni v mrtev prah brez imena.
V romanu Morska katedrala je španski pisatelj Falcones opisal, kakšno prisego je v srednjem veku sprejel barcelonski grof od svojega ljudstva: »Mi, ki smo tako dobri kot vi, vam, ki niste boljši kot mi, častno prisegamo, da vas sprejemamo kot kralja in kot suverenega gospoda, vedno in le, če boste spoštovali naše svoboščine in zakone. Sicer pa ne!« Mogoče bi podobno prisego uvedli tudi v državni zbor, kjer zaprisegajo naši politiki in razni funkcionarji.
Jakob Demšar, Lesce
