Gjergj razlaga, da je ta gospa kot mati Tereza, pravi bog za Italijo, ki govori resnico in verjame v družinske vrednote in tradicijo. V Italiji so to cenjene vrline. Šele leta 1981 so bili namreč iz kazenskega zakonika izbrisani členi, ki so predvidevali olajšave za umor iz časti. Skratka, če te je žena varala, če sta hčerka ali sestra imeli »nemoralne« poglede na svoje seksualno življenje in si ju zato ubil, je bila kazen bistveno milejša. Prav tako te niso preganjali, če si najprej posilil punco in se potem z njo poročil.
Minister za šolstvo Giuseppe Valditara odločno trdi, da patriarhata v državi ni več, da sta mož in žena v družini enakopravna in da se te teme odpirajo, ker je pristop ideološki. Letos je bilo do konca novembra v Italiji ubitih sto žensk. Največkrat je povzročitelj partner ali bivši partner. Za umore naj bi bili krivi ilegalni migranti, prav zaradi njih naj bi raslo tudi število spolnih deliktov. Zanimivo razmišljanje, izrečeno ob otvoritvi fundacije, posvečene Giulii Cecchettin. Ubil jo je bivši fant. Oba sta prihajala iz dobrih družin iz okolice Padove in oba sta študirala inženirstvo. Edina povezava z migranti je bila ta, da so verjetno pri njih doma poceni opravljali hišna opravila.
Po vsej Evropi se strinjajo, da so migranti varnostni problem. Italijani so spet podaljšali nadzor na slovenski meji, Slovenci pa so enako storili na hrvaški in madžarski. Notranja ministra Matteo Piantedosi in Boštjan Poklukar nas že več kot leto dni skrbno varujeta pred prihodom »teroristov« z Bližnjega vzhoda. Italijani postavljajo modele in drugi jim sledijo. Že pred dvajsetimi leti so si zamislili ustanovitev centrov za preprečevanje migracij v tujini. Rim je tako dajal denar, Libijci in drugi so jih napolnili in stražili. O spoštovanju človekovih pravic in o bivalnih pogojih v teh »ustanovah« pa lahko beremo ne prav spodbudne opazke v poročilih mednarodnih nevladnih organizacij. Nova ideja italijanske vlade so zdaj centri za odstranjevanje tujcev zunaj meja Evropske unije. Da ne bi strukture ostale prazne, je vlada razširila seznam držav, v katerih bi bilo možno po hitrem postopku prebežnike poslati nazaj. Rim je hitro dosegel dogovor s Tirano in zgradil strukture za stotine migrantov, ki jih tokrat neposredno upravlja italijanska država s svojo policijo in svojim osebjem. Za to je predvidenih skupno okoli 650 milijonov evrov. Cena ni visoka, saj so migranti vedno bolj orožje za množično odvračanje pozornosti od drugih problemov, ki jih ima evropska družba. Na njihovih plečih se dobivajo in izgubljajo volitve. Prav zaradi tega je italijanski eksperiment zanimiv za Evropo. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je ugotovila, da bi se iz te inovativne metode stari kontinent lahko kaj naučil.
Italijani so tako poslali svoje osebje v Albanijo. Namestili so jih ob morju v lepe hotele s štirimi ali petimi zvezdicami. Čakali so na prihod prvih migrantov, samo moške iz »varnih držav«. In prišli so. Skupno jih je bilo šestnajst. Prišli so iz Bangladeša in Egipta. Rešili so jih v Sredozemlju in jih z vojaško ladjo pripeljali do Shëngjina, prav v isti kraj, kjer imajo Melonijevi posvečeno restavracijo. Štiri so takoj ponovno vkrcali na ladjo na poti v Italijo. Dva sta bila mladoletna, druga dva pa sta odšla zaradi zdravstvenih težav. Potem so sodniki odločili, da mora tudi ostalih dvanajst nazaj v Italijo. Ugotovili so, da Bangladeš in Egipt nista državi, v katerih je spoštovanje pravic zagotovljeno na celotnem ozemlju in za vse kategorije ljudi. V obeh državah so opozicijski politični aktivisti pogosto preganjani, proti pripadnikom skupnosti LGBTQ+ pa veljajo zelo strogi zakoni. Vladni krogi so bili besni na »rdeče« sodnike. Namesto da bi vladi pomagali, so »komunisti« v sodni veji oblasti spet nagajali. Nekateri so takoj pripomnili, da bi bili, če bi kakšno mlado Italijanko posilili ti prišleki, odgovorni prav tisti, ki so jim omogočili vstop v državo.
Desnosredinska vlada se je ponovno lotila problema in je nemudoma natančneje definirala, katere so varne države. A sodniki so spet imeli pomisleke in so se takoj obrnili na sodišče Evropske unije ter zatrjevali, da so merila, ki jih uporablja vlada pri določanju »varnih« držav, v nasprotju z evropsko zakonodajo. V svoji vlogi so celo navedli, da je bila Nemčija pod nacističnim režimom izjemno varna država za veliko večino nemškega prebivalstva, z izjemo Judov, istospolno usmerjenih, političnih nasprotnikov, Romov in drugih manjšinskih skupin, seveda. Več kot 60 milijonov Nemcev je živelo v zavidljivi varnosti. Enako bi lahko trdili za fašistično Italijo. Če bi neko državo šteli za varno, ko je zagotovljena varnost splošnemu prebivalstvu, bi lahko pravni pojem varne izvorne države veljal za skoraj vse države sveta in bi bil torej brez kakršne koli pravne vrednosti.
Zdaj spor rešujejo evropski sodniki. Italijanska vlada je ponovno poskusila poslati migrante, rešene sredi morja, v Albanijo. Zgodba se je tako ponovila. Bilo jih je osem. Enega so takoj odpeljali v Italijo zardi zdravstvenih razlogov. Drugih sedem pa jih je prišlo za njim, ko so tako odločili sodniki. Princip ločenosti vej oblasti je čudovit in v Evropi še deluje. Italijansko osebje v Albaniji zato počasi zapušča letovišča ob morju in se vrača domov.
