Ne dvomim niti o tem, da z vedno novimi reinkarnacijami Band Aida – od letos tudi kot muzikala na londonskem West Endu – želi le dobro. A dejstvo je tudi, da Band Aid štirideset let po nastanku ostaja del humanitarne industrije, ki temelji na enostranskih in poenostavljenih podobah Afrike. To so podobe brez konteksta, ki jih bomo v tem predbožičnem času videvali tudi na plakatih, razstavljenih po ulicah slovenskih mest, in v televizijskih oglasih, ki bodo trkali na našo vest ter skozi solzne oči lačnih otrok reproducirali podobe revščine, bolezni in kriminala. Problema ni mogoče zanikati, a Afrika ni le podhranjeni svet otrok solznih oči.

Morda je Do They Know It's Christmas? Res zgolj preprosta pop pesmica, katere vsebina je drugotnega pomena, in je ključno le to, da je bilo z zbranim denarjem rešenih več tisoč življenj. A praznovanje štiridesetletnice dogodka – četudi nenačrtovano – bolj služi mitizaciji te »največje noči v pop zgodovini« kot reševanju dejanskih problemov. Grenka pilula, ki jo zahod vztrajno zavrača, je dejstvo, da je industrija človekljubnih donacij z Band Aidom na čelu imela svoj čas in prostor, danes pa s trkanjem na vest »belega človeka«, ki bo tudi ta božič poplesaval ob taktih pesmi Do They Know It's Christmas?, res bolj škodi tistim, ki jim sicer želi pomagati. Danes je bolj kot sporočilo Band Aida, ki je prepeval »nahranimo svet«, pomembno sporočilo kenijskega predsednika mednarodni javnosti, da Afrika išče sodelovanje in partnerstvo, ne pomoči. In odgovor na štirideset let staro vprašanje je že zdavnaj jasen. Kot v letos izdani skladbi pravi Fuse ODG: »Vemo, da je božič«. x Delo