»Shopping, shopping in Graz« leta 1989 ni bil stvar nuje, ampak zaslepljenosti z bliščem trgovskih polic, s katerih so se smejala lepo krojena oblačila zahodnih znamk, kozmetika, igrače in sladkarije, ki so bile Jugoslovanom vajenim peščice starih dobro znanih znamk, videti, kot da so dospeli v obljubljeno deželo. »Denar ni bil problem,« vedo povedati tisti, ki so dinarje, šilinge in lire s sabo čez mejo tovorili po žepih, legende pa pravijo, da so jih trgovci iz graških in tržaških butikov v banke nosili kar v vrečkah. Mnogi starejši danes svojo pripravljenost na trepetanje pred mejnim miličnikom prepričano pojasnjujejo kot posledico pomanjkanja, nujo, ker so s polic domačih trgovin vse prehitro pošli marelični jogurti in banane.

Gradec se nam nič več ne zdi Indija Koromandija: vse kar nudijo nemški in nizozemski trgovci v Avstriji, ponujajo police supermarketov v Sloveniji. Obilje pa slovenskim delavcem malo pomaga, če morajo pred polnimi policami preračunavati, ali si lahko privoščijo cel kilogram banan ali le pol. Slovenci so leta 1989 v Avstriji nakupovali z očmi, leta 2024 pa nakupujejo z želodci. Pravo nujo po nakupovalnih izletih čez mejo ob rastočih življenjskih stroških izkušajo šele današnje generacije Slovencev, ki ugotavljajo, da identični izdelki tam stanejo manj. (Delo)