Novica poletja je bila napoved Karla Erjavca, da se bo vrnil v politiko. V pasji vročini ta morebitni comeback ni zelo odmeval. Pa bi morda moral. Vsaj kot simptom. Ker če se nekdanji voditelj penzionistične stranke res misli vrniti iz politične penzije, potem je jasno, da je v politiki res nekaj hudo narobe.
Preveč pričakovati od politične jeseni sicer nima nekega posebnega smisla. Bolj intrigantno – četudi nenapovedljivo – je to, kar se bo zgodilo v naslednjih dveh letih. Uspeh aktualne opozicije na naslednji volitvah ne bo odvisen samo od konsolidacije in kooperativnosti na desni, temveč tudi od možnih sprememb na levici. Če se v obstoječi Golobovi galaksiji ne bo nič spremenilo in če tudi na tej strani ne bo konsolidacije in kooperativnosti — seveda z novimi obrazi in v novih kombinacijah —, bo levica leta 2026 doživela neizogiben, brutalen poraz.
Če bo ostalo pri statusu quo, bo Levica izbrisana s političnega zemljevida. SD so bolj trdoživi, a že samo untergang Levice bo zadoščal za sesutje aktualne koalicije. Če ne bo priplavalo na površje nekaj novega. Kar zadeva desnico, lahko za začetek odpišemo Anžeta Logarja. Iz njegove Platforme sodelovanja ne bo nič. Ali si je kriv sam ali pa je to manevrsko preprečil Janša, je v bistvu vseeno. Tako bo na desnici manj zmede. Ker desnica zmede ne mara. x Večer
