To je srž »južnokorejske formule«, ki jo promovira ameriški zgodovinar Stephen Kotkin. Ukrajina naj bi se de facto odpovedala nadzoru nad deli svojega ozemlja, ne da bi se jim formalno odrekla; EU pa naj bi, z ameriško pomočjo, poskrbela za njeno obnovo in integracijo v evropske strukture. Rusija bi se poleg de facto nadzora nad ozemljem, ki ga je itak že zasedla, zadovoljila z odpovedjo ukrajinskega članstva v Natu in prepovedjo tujih vojaških baz na njenem ozemlju.

Tu se mi zdi nujno opozoriti predvsem, da bi tudi takšna »srednja pot« utegnila delovati le, če bo Ukrajina še naprej deležna krepke vojaške pomoči in če bi ozemlja, ki bi se jim morala odreči, ne obsegala bistveno več od tega, kar je izgubila pred letom 2022. Uspešna ofenziva na Kursk je zato pomemben korak v smer sporazuma: Ukrajina si je z njo priborila ozemlje, ki ga lahko ponudi v zameno za vrnitev vsaj tistih območij, ki jih je Rusija okupirala v zadnjih dveh letih.

Kljub boleči odpovedi, ki bi pustila mnogo nezaceljenih ran, bi v takšnem scenariju Ukrajina vendarle lahko obveljala za zmagovalko. Junaštvo, s katerim je ubranila svojo samostojnost, bi lahko postalo krepko vezivo njenega prihodnjega razvoja. A kot rečeno, bi tudi takšna rešitev terjala ogromno, dolgotrajno gmotno in vojaško pomoč Zahoda. Tega se zavedajo tudi v Kremlju, zato bodo še bolj investirali v spodkopavanje zahodnih zavez Ukrajini. x Delo