Imamo zelo specifično strukturo kmetijstva, ki k sreči še vedno omogoča njegov trajnostni razvoj. Če bi imeli popolnoma konkurenčno strukturo, podobno najrazvitejšim zahodnim državam, bi se našemu okolju zelo slabo pisalo. Moramo ohranjati obstoječo strukturo kmetijstva, seveda pa moramo priznati, da hrana stane več. To je treba podpreti ne samo z ukrepi kmetijske politike, ampak tudi v agroživilski verigi. To je mogoče samo tako, da se zavežeš poslovnemu modelu, ki to omogoča.

Moja druga naloga, ki sem si jo postavil, je zato zgraditi nov poslovni model za certificirane izdelke s poudarkom na označbi Izbrana kakovost Slovenija. V verigi potrebujemo družbeni dogovor, ki bo vzpostavil razmerja, kot so značilna za Slovenijo. Ne moremo graditi na konceptih globalnih verig, ampak moramo zgraditi specifično verigo za Slovenijo. Ko bomo to storili, bodo vsi pridobili, od pridelovalca do vmesnih členov in potrošnika. Glavni problem je, da poslovni model gradi na konkurenčnosti v ceni. Tisti, ki s potrošniki največ komunicirajo, so vso energijo vložili v prepričevanje, da so najcenejši.

Sistem konkurenčnost gradi na tem, kdo bo cenejši. Ni nujno, da to dolgoročno prinese dobre rezultate. Zavedati se moramo, da naša družba ni tako bogata kot nekatere druge zahodne, a vendarle izdatki za hrano v družinskem proračunu ne predstavljajo izrazito velikega deleža. Na žalost smo prišli do točke, ko ima hrana podoben status kot vsako potrošno blago. Na to je treba opozarjati. x Delo