Iz porušene, kolektivno travmatizirane Sirije in iz neštetih krajev širom sveta, kamor so pred strahotno vojno zbežali milijoni Sircev in Sirk, pa zdaj po njegovem padcu prihajajo čudovite podobe slavja, veselja, odrešitve, celo katarze. Iz Turčije, Libanona in Jordanije – kmalu tudi od drugod – se v nepreglednih kolonah že od nedeljskega jutra proti svojim domovom v Siriji vrača tisoče beguncev. Zgodilo se je tisto, o čemer so med bombardiranjem in med begom proti Evropi sanjali praktično vsi moji sirski sogovorniki. Zgodilo se je tisto, o čemer so sanjale številne sirske generacije, ki bi zdaj morale – ideološko, etnično, versko, demografsko, družbeno – kolikor je le mogoče vključujoče stopiti skupaj in preprečiti vsakršno obliko povojnih pobojev.

Ne glede na geopolitično ozadje svetlobno hitrega dogajanja zadnjih nekaj dni človeške sreče – tako zelo nepričakovane, tako zelo oddaljene – ne gre meriti v geopolitičnih vatlih. Naj naslednjih nekaj dni in tednov o Siriji govorijo le njeni prebivalci. Oni so tisti, ki so s svojim dolgotrajnim bojem – z neskončnim žrtvovanjem – zrušili enega najbolj pokvarjenih režimov našega časa. Kako zelo pokvarjen je bil, bodo zelo kmalu spoznali tudi tisti, ki so ga branili še dlje, kot je ta morilsko-kleptomansko-sadistična združba branila sama sebe.

Delo