Takšno nesmiselno in naravi škodljivo početje lahko v najlepšem mestu na svetu spremljamo že dlje časa. Po eni strani vse poletje brizgamo pitno vodo po Prešernovem trgu, po drugi strani pa kosimo travo, ko je to najmanj potrebno. Ne vem, kdo in kako določa urnik košnje na javnih zelenih površinah. Sklepam, da takšna opravila vpišejo na koledar že več mesecev ali celo leto vnaprej, čeprav je tudi zaradi podnebnih sprememb nemogoče napovedati, ali bo na vnaprej določen dan trava primerna za košnjo ali ne. Toda ne glede na to, ali je ta dan trava visoka dvajset centimetrov ali le dva, se bo takrat pojavila ekipa delavcev in se v polni bojni opremi spravila nadnjo.
Sprašujem se, ali je pri tovrstnem »urejanju« okolice pomembno le to, da je delo opravljeno (v slogu »red mora biti, pa čeprav slab«) oziroma da nekdo zasluži ali da je opravljeno smiselno – skratka, le če je to potrebno. Sprašujem se tudi, ali se tega ne bi dalo urediti bolj lokalno: v vsaki mestni četrti bi lahko sami ocenili, kdaj je na njihovem območju potrebna košnja zelenic in bi šele nato naročili ustrezno službo.
V nekaterih manj lepih mestih po Evropi nas na tem področju že zdavnaj prekašajo, saj se pri urejanju javnih površin ozirajo denimo tudi na vremenske razmere in čebele: ob sušnih razmerah ne kosijo trave oziroma jo pokosijo šele, ko cvetoče rastline odcvetijo, ali celo sejejo medovite rastline. Medtem pa najlepše mesto na svetu, nekoč zelena Ljubljana, poleti postaja čedalje bolj rjava.
Nataša Grom, Ljubljana
