Sodelovanje med našo in tujimi varnostnimi službami je še posebej delikatno, in javni vdor je lahko usoden; spomnimo se samo, kako je Janšev vdor v Kozolec in Malo ulico razbil sodelovanje med našo in nemško obveščevalno službo in se je nemška služba preselila na Hrvaško ter tja iz Slovenije prenesla tudi državno podporo.

Zdaj, ko smo videli, kako poudarjeno je Putin sprejel zakonca iz Ljubljane, je vsakomur lahko jasno, kako pomembna sta bila. Pa tudi, kako pomembno je bilo, da se ne naredi nobena napaka. Da čas predvolivne vročice ni primeren, saj bi obrnil žaromete na nekaj, kar potrebuje tajnost, je zagotovo vedel vodja Sove in za to ni potreboval sugestij predsednika vlade, temveč prej obratno, treba je bilo zagotoviti, da se bo to zgodilo v mirnejšem povolivnem času.

Tega pa ni razumela tedanja ministrica gospa Tatjana Bobnar, saj je tajno dejstvo, da je bila aretacija za nekaj dni odložena, vehementno prenesla v javnost in uporabila za obtožbo predsednika vlade, češ da je neupravičeno posegal v datum. Otožno je, ko moramo ugotoviti, da odlična policistka nima prav nobenega občutka za politične razsežnosti in je bila torej napačno izbrana za ministrico. A hvalabogu se je ta delikatna zadeva kljub zgrešenemu posegu in izdaji tajnega podatka o odložitvi datuma aretacije srečno končala.

Ni pa odveč nauk, ki ga dolgujemo Woodrowu Wilsonu, kasneje ameriškemu predsedniku, da sta svetova politike in pa državne uprave zelo različna in da uprava, ki skrbi za gladki tek države kot servisa, ne sme postati politična. A njenih principov ni mogoče presaditi v politiko, ta je namreč izraz konflikta interesov in svet strategije in taktike. Nekaterih lekcij se bo torej treba še naučiti.

Božidar Debenjak, Ljubljana