Sodišče je ugotovilo, da »na podlagi obrazložitve sklepa posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima Jušić osem let delovnih izkušenj (na vodilnih delovnih mestih). To pomeni, da je v tem delu obrazložitev tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti, in to kljub temu, da gre za zakonski pogoj«. Sklep je zato nezakonit, vendar pa ga sodišče ni razveljavilo ali spremenilo (?), ker bi to menda predstavljalo neutemeljeno poseganje v pristojnosti izvršilno-upravne oblasti. No, treba je povedati, da je naloga sodišč tudi v tem, da morajo posegati v nezakonitosti in neumnosti, ki jih producira izvršilna oblast. Na podlagi takega stališča sodišča Jušić ostaja GDP. Če primerjamo postopke v kazenskem pravu in t. i. teorijo sadeža zastrupljenega drevesa, bi bilo zakonito in pravično, da bi sodišče razveljavilo celoten postopek izbire GDP. Ni pa pošteno s prstom kazati na GDP Jušića, ki je predvsem žrtev političnih kombinacij in spletk, za kar odgovornost nosi politika.
Da se zaradi tega Jušić precej slabo počuti, je pokazal tudi s tem, da ga v soboto ni bilo na 35. letnici Združenja policijskih veteranov Sever v Cankarjevem domu, da bi poklepetal s starimi policijskimi kameradi. Jušić je dolgoletni karierni policist, ki je svoje delo opravljal srčno, strokovno in zakonito, tako kot večina policijskih šefov. Ampak ne kaj dosti več od tega, saj ni sodil med izpostavljene vodje, ki so se kalili v mnogih bojih za pometanje cest pravičnosti. Pravzaprav pravi vodja ni bil, bil je vedno le pomočnik ali namestnik in je v času dopusta svojih šefov vodil posamezne službe na lokalnem in regijskem nivoju. Če primerjamo njegovo kariero z bleščečimi karierami nekdanjih GDP (Likar, Veniger, Goršek, Fank, Velički, Bobnar …), ki so pred imenovanjem za GDP opravljali najzahtevnejše naloge na regijski in državni ravni policije, Jušićeva kariera nima presežkov. In prav to je ugotavljalo sodišče, uradniški svet pa se je ob natečaju zavedal, da je favorit politike Jušić in ne Lindav, ki ga je premier Robert Golob že prej »vrgel čez ramo.« Minister Poklukar Jušića in njegovih kompetenc ni poznal in so mu ga predlagali politični prišepetovalci, ki v zadnjih letih policijskih šefov ne gledajo s simpatijami in poznavanjem njihovega dela, temveč le s prognozo, kdo jim bo bolj lojalen.
Turški pregovor pravi, da medved pozna sedem pesmi in vse govorijo o medu. Politične »pesmi« pa o interesih. Uradniški svet se je v tem primeru, kot že mnogokrat prej, izkazal kot nekompetenten organ. V politiki se v kadrovskih zadevah pripovedujejo zgodbe o slavjih in stiskah, se poravnavajo dolgo odprti računi, mešajo se smeh in solze, izrekajo se priznanja in obljube, redkeje se priznavajo grehi in skrivnosti. Vprašanje je, koliko časa bo politika še stala za Jušićem, ki se premalo zaveda, da je politika stara nimfomanka, ki do kraja ožame vsakega svojega ljubimca, preden se ga, na široko zehajoč, otrese z enim migom; črna vdova, ki požre svojega samčka, medtem ko je ta še na delu v njej.
Kot dolgoletnemu policijskemu šefu in aktivnemu državljanu mi nikoli ne bo vseeno, kaj se dogaja s policijo. Zato tudi mnogokrat kaj napišem o tem, saj težko sprejemam policijske šefe, ki pod pritiski politike odložijo svojo voljo, svoje mnenje, celo svoje občutke in sedijo tam kot marionete, ki jih je lutkar pustil same. Ko sem v soboto ob koncu proslave v Cankarjevem domu ob 35. letnici akcije Sever, ko smo Slovenijo ubranili pred jogurtnimi mitingaši iz juga, tam srečal ministra Poklukarja, me je prijazno vprašal, če sem nehal pisati. Najbrž je imel v mislih moje članke v Sobotni prilogi Dela in v Dnevniku o policiji in politiki. Ko sem mu odgovoril, da srčno upam, da bo zadeve na MNZ uredil brez mojega pisanja, je sarkastično dodal, da me je očitno srečala pamet.
Ja, gospod minister, pamet me k sreči še nikoli ni zapustila, in gre zahvala tudi vam, da ste mi spet dali »futer« za pisanje. Minister je najbrž prepričan, da je treba biti politiki vdan. Da pustimo politika, da si izmisli in poustvari svoje življenje in ne nasprotujemo njegovi želji, da bi bil nekdo. Nizkotno za politika je, če mu pomoliš pod nos ostudni vonj resničnosti. Kajti v nevednosti se dobro živi. Na koncu je še manjkalo, da bi minister dodal, da je moralna integriteta skrivnost političnega uspeha. In vsa država bi bruhnila v smeh.
Jakob Demšar, upokojeni kriminalist, Lesce
