Morda, sama pa bi si vseeno bolj želela predsednika, a ne kakšnega Anžeta Logarja, ki se že ves čas zavzema za davčno razbremenitev bogatih, ampak državnika, kot sta Milan Kučan ali Danilo Türk. Potem nam ne bi bilo treba hoditi k papežu po osnovna spoznanja, kot je to, »da z oboroževalno tekmo miru ne bo, da to vodi v nova ubijanja«. Če predsednica te resnice do zdaj ni poznala, je odgovorna sama, ker ni želela sprejeti intelektualcev – mirovnikov, ki so jo že večkrat prosili za pogovor. (Še več, niti odgovorila jim ni.) Razložili bi ji isto kot papež Frančišek in tudi to, da gre v Gazi za grozljiv genocid. In tudi, da so v Ukrajini nekaj let pred Putinovo agresijo umirali ruski otroci, Zahodu pa ni bilo mar. A če se ji vse to ni zdelo pomembno, je imela možnost, da bi posnela z njimi predsedničin podkast Moč besede, kar sicer tako rada počne za svojo promocijo. Ali pa bi skupaj z njimi zapela kakšno slovensko narodno.

Še vedno imam v spominu izjave Sindikata delavcev trgovine v času njene predsedniške kampanje, da je kot odvetnica v več primerih nastopila proti delavstvu in sodelovala v poskusih oteževanja sindikalnega organiziranja in ustrahovanja sindikalistk in sindikalistov, zato me veseli, da se je v vlogi predsednice države spremenila in stopila na stran trpečih, »izbrisanih«. Ob namestitvi 79-letnega Dušana Grahovca v primerno domsko oskrbo se trka po prsih: »To bom naredila za čisto vsakega, ta velik črn madež Republike Slovenije z izbrisanimi namreč do danes ni rešen …«. Bivši ustavni sodnik Matevž Krivic pa je v pismu bralcev opozoril, vsaj tako sem razumela, da njen urad uporabi tako izjemno zakonsko »bližnjico« le, če gre za »državni interes«, sicer mu sploh ne odgovarja na njegove zahteve, naj se po tej izjemni poti končno reši še nekaj podobnih kritičnih primerov tujcev »brez papirjev«, ki pa ne spadajo med nekoč »izbrisane«. Čeprav je sama rekla, da ima vsakdo pravico, da ne bo umrl na cesti. Vladi je lani (moja pripomba: sredi hudih poplav) poslala predlog zakona o izbrisanih in zdaj upa, »da bo vlada do konca svojega mandata vendarle popravila tudi to 33 let staro krivico«. Da, lepo bi bilo, a se sprašujem, kakšna nerealna pričakovanja bomo še imeli. Izbrisane so ignorirale ali se z njimi s figo v žepu ukvarjale vse dosedanje vlade, US (ustavno sodišče), ESČP (Evropsko sodišče za človekove pravice). 33 let! Golobova vlada pa naj bi zdaj, sredi težkih ekonomskih in socialnih težav, nenadoma čudežno našla vsem drugim 30 let manjkajoče znanje, pogum in denar ter čez noč vse te krivice popravila? Vseeno se bojim, da se bo »ta velik črn madež« z »izbrisanih« prenesel po njeni zaslugi še na Goloba.

Že odkar je poznana javnosti, Urška Klakočar Zupančič buri duhove, že kot sodnica, zdaj še bolj kot političarka. Rdeči salonarji, »nezaslišan« pozdrav ljudem na proslavi z obračanjem hrbta vojakom, nezadovoljstvo desnice z njenim vodenjem, naznanitev suma (SDS, NSi) zlorabe uradnega položaja in nevestnega dela v službi, do sedanjega predloga za razrešitev. Vidim jo kot mlado, privlačno, pametno, empatično žensko, ki ji ni pomembna samo funkcija, ampak predvsem ljudje. (Nasprotno od predsednice države je dvakrat sprejela intelektualce na pogovor.) Njena javna podoba se dokaj pokriva z zasebno, osvežilno in naravnost blagodejno se mi zdi njeno nasprotje s hladnimi politiki. Očitno smo že bolj navajeni njihovega agresivnega vedenja in čustvovanja, če koga moti njen poljub na lice kakšnemu obiskovalcu in ji namesto prijaznosti hitro pripiše svoje domneve ali celo fantazije.

Zdi se mi dobra, suverena predsednica, poslanci pa se upirajo spremembam, ki uvajajo več discipline, več etike in morale, še zlasti, ker jih uvaja ženska. Pomaga ji znanje prava – seveda ga tudi sama kdaj polomi –, ni je strah soočati se s številnimi manipulacijami, tudi z grobimi in primitivnimi žaljivkami, kar pogosto počno predvsem nekateri iz SDS. Včasih jo postane sram, da je njihova predsednica, še zlasti ko njihov predsednik Janša, ki bi se moral kot vsi ostali držati visokih demokratičnih standardov, hujska ljudi, da izvajajo političen pritisk na sodne organe. In kaže mu ogledalo. Tudi mene je sram, da take ljudi že desetletja izvolimo, počasi pa me že skrbi, kaj nam bo ta »avtokrat, ki ne prenese nobene kritike«, še slabega naredil.

Polona Jamnik, Bled