Med sodelujočimi razpravljajočimi je bila tudi vrhovna sodnica Barbara Zobec, ki je izpostavila »dejstvo«, da so pri napredovanjih v sodstvu uspešni predvsem uslužni sodniki, kritični pa ne. Vrhovna sodnica je s tem pokazala tiste vrste kritičnost, ki jo premorejo le veliki ljudje – samokritičnost. Človek vrhovni sodnik ne postane z žrebom, temveč se mora do cenjenega naziva in funkcije povzpeti skozi kopico napredovanj, s katerimi sodnica Zobec in njen soprog – prav tako vrhovni, vmes pa celo ustavni sodnik – nikoli nista imela težav.