Vzporednice slovenske obrambno-finančne kolobocije z brexitom so sicer v tej fazi še pretirane, a šah, kot ga je začrtal Golob, ima svoja velika tveganja in nevarnosti, s katerimi se državnik ne bi smel igrati zavoljo predvolilnih ali drugih notranjepolitičnih kalkulacij. Slovensko članstvo v Natu ni zgodba enega mandata, zelo verjetno niti ne ene politične generacije. Politična odgovornost je v tem primeru še mnogo večja, sploh ker živimo v času nebrzdanega, vulgarnega populizma, ko instantne rešitve na emocionalni pogon izgledajo bolj privlačne kot kadarkoli.
V trenutnih družbeni konstelaciji je naloga odgovorne politike, da ne postavlja pod vprašaj daljnosežnih zunanjepolitičnih potreb in dilem zaradi nekaj poceni političnih točk. Interesi države bi morali biti vedno daleč nad interesi sleherne stranke in posameznega liderja, s tem se ne gre igrati. Ne gledamo le Goloba, nikakor. Gledamo vas, ki sedite v državnem zboru in po vladnih sobanah. Tudi opozicija ni odvezana odgovornosti. Nedolžnih v tej kolobociji ni, a ve se, premier je po hierarhiji pač tam, kjer je. Na vrhu.
Vse skupaj odpira prostor za destabilizacijo političnega konsenza o zunanji in varnostni politiki, za katerega se je vendarle zdelo, da ob vseh razkolih in polarizaciji o(b)staja. Gre lahko za razkroj strateških usmeritev države v funkciji kratkoročnih političnih izplenov. To je »name of the game«? Ne zmoremo boljše?
Večer
