Namreč, v Ljubljani in seveda tudi v Sloveniji, zlasti ko beseda nanese na megalomanske projekte, ki se praviloma skrivajo za kodnimi imeni, kot so TEO, TEŠ 6, JEK 2, C0 itd, nimamo opravka samo z vsemi možnimi barvnimi odtenki piar »pranja« možganov. Problem je veliko bolj zlovešč, saj vladne in korporativne piar službe ne poskušajo zgolj ohranjati Potemkinovih vasi pri življenju oziroma ustvarjati vtisa, da delujejo v dobro ljudi in planeta, temveč uspešno zakrivajo in včasih od javnosti celo namerno skrivajo celovite informacije, ki bi »greenwashing« projekte postavile v popolnoma drugačno luč.
Kot primer bom vzela sežigalnico za energijsko izrabo odpadkov, ki nam jo obljublja župan Zoran Janković in o kateri je javnost izvedela le nekaj kvantitativnih podatkov, in sicer: okvirna vrednost investicije naj bi bila 140–150 milijonov evrov, v primeru razširitve vročevoda v jugovzhodni del Ljubljane pa naj bi končna vrednost investicije dosegla 200 milijonov evrov; na letni ravni naj bi sežgali med 140 in 150 tisoč ton odpadkov; zaradi temperaturne inverzije v Ljubljanski kotlini, zlasti v zimskih mesecih, naj bi zgradili 250 metrov visok dimnik; izraba energije s sežigom odpadkov naj bi se poznala tudi na položnicah, na katerih naj bi bili zneski za uporabnike vročevoda 20 odstotkov nižji. Vse ostale informacije pa sodijo v rubriko pobožnih želja (»občani naj bi zaradi sežigalnice dihali čistejši zrak«), grobega zavajanja (navajanje primera dunajske sežigalnice, ki stoji v centru mesta in v bližini bolnišnice, kot primera dobre prakse), odkritega norčevanja iz občanov (»koncesija za sežigalnico se sklepa za 30 let, če bo v tem času odpadkov zmanjkalo, bo ta sežigalnica ostala kot spomenik generaciji, ki se ni znala obnašati«) in celo laganja oziroma popolne okoljske nepismenosti.
Primer slednje je izjava tehničnega direktorja Energetika Ljubljana dr. Marka Agreža, ki je v začetku maja pred kamero povedal, da »gre za celovit koncept, ki pravzaprav sodi v naš model dekarbonizacije Ljubljane, ki se je pričel z izgradnjo plinsko-parne elektrarne. Potem imamo v tem konceptu predvideno tudi zamenjavo enega izmed premogovnih kotlov, ki bi deloval sto procentov na lesno biomaso, in tretji projekt dekarbonizacije MOL oziroma oskrbe MOL s toplotno energijo je potem postavitev objekta za energetsko izrabo odpadkov. Zdaj, nekateri ga pač imenujejo sežigalnica, mi smo ga poimenovali TEO, pomeni pa toplota in elektrika iz odpadkov.« Tehnični direktor je s simpatičnim nasmeškom na obrazu javnosti serviral laži, pri čemer ni postregel niti z enim samim empiričnim podatkom, ki bi ga javnost morala slišati, ko je govora o dekarbonizaciji oziroma o prehodu v podnebno nevtralnost, ki naj bi jo Ljubljana dosegla do leta 2030. Kot na primer, da v strokovni javnosti sežigalnice veljajo za ogljično najbolj intenzivne objekte na fosilna goriva, ki povrh proizvajajo še strupene odpadke.
Sežig mešanih komunalnih odpadkov (MWtE) vključuje tako fosilni CO2 (npr. sežig plastike) in biogeni CO2 (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij CO2. Kar ena tretjina emisij CO2, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov. Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic v povprečju znaša 540 g CO2/kWh, zato ima sežig MWtE celo v primerjavi s proizvodnjo nekaterih fosilnih goriv, kot je zemeljski plin, bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinsko-turbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 g CO2/kWh. To so le nekateri izmed mnogih empiričnih podatkov, s katerimi javnost (še) ni bila seznanjena, kar je pravzaprav predpogoj za sprejem informiranih odločitev, kako bo Ljubljana dosegla podnebno nevtralnost do leta 2030.
Zakaj je to pomembno? Zato ker bomo, ko bo odločanje o ljubljanski sežigalnici postalo aktualno, soočeni z enakimi ovirami, s katerimi vladajoči poskušajo preprečiti, da bi neposredna okoljska demokracija polno zaživela.
Jasminka Dedić, Ljubljana
