To pa so kar vse minule vladne garniture. Prva napaka je bilo umetno ustvarjenih 100.000 upokojencev ob osamosvajanju Slovenije s kupovanjem političnega in socialnega miru. Predčasno upokojevanje brez dokupa manjkajočih let, pošiljanje na t. i. čakanje itd. Pa je bilo rešljivo s prenosom dela družbenega premoženja na ZPIZ, kar je takrat predlagal ugledni prof. dr. Ivan Ribnikar in bil preslišan, ker so bili apetiti vladajočih garnitur po lastninjenju preveliki.
Druga napaka pa je bilo zmanjšanje prispevkov delodajalcev za pokojninsko blagajno za polovico (hkrati z začasnim davkom na izplačane plače, ki pa ga že dolgo ni več). S tem dejanjem je hotela vlada Janeza Drnovška pisati svojo »zgodbo o uspehu« tudi na plečih upokojencev. Pa ni bilo treba, kajti pisalo se je že 1997 in Slovenija je bila že mednarodno priznana. Da kupčkanja z različnimi odmernimi odstotki za moške in ženske, zaslužne in manj zaslužne, pa tudi za navadne državljane niti ne omenjam.
Če politični del osamosvojitve lahko smatramo kot uresničitev stoletnih sanj slovenskega naroda bivati v lastni državi, pa to ne moremo trditi za gospodarski del, ki je bil z divjo privatizacijo in tajkunizacijo na robu gospodarske katastrofe. Slednje se je reševalo tudi z enormnim zadolževanjem v tujini, kar je postalo evidentno šele pozneje.
Slovenski upokojenci so bili žrtvovani na oltar domovine. Brez takšnih posegov vladajočih struktur bi pokojninska blagajna celo ob enormnem zvišanju števila upokojencev ostala samozadostna.
Druga velika fatamorgana pa so dodatna pokojninska zavarovanja. V Zasavju se še spominjajo propada Bratovske skladnice, s čimer so zasavski knapi ob koncu prve svetovne vojne ostali brez svojih težko prisluženih pokojnin, kar je bil tudi eden od ključnih razlogov za veliko revščino v teh krajih. Danes so ta nova dodatna pokojninska zavarovanja v času prejemanja dodatne pokojninske rente brez kakršnega koli usklajevanja z inflacijo oziroma pripisom dobička (ki ga ni). Tako se realno že v času desetih let njihova kupna moč prepolovi. Praviloma pa naj bi jih upokojenci prejemali 20 let, doživljenjsko.
Še novi pokojninski reformi na rob. Te nove pokojnine bodo še manjše, kar se bo reševalo s pokojninsko uravnilovko z minimalno zajamčeno pokojnino za dopolnjenih 40 let delovne dobe. Sicer pa meja tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo znaša 903 €, danes pa je minimalna zajamčena pokojnina za 40 let dela 746 €. Se pravi, razlika je 150 € – in kje jih bodo vzeli? Najverjetneje na račun najvišjih pokojnin. Malenkostno zvišanje odmernega odstotka na 65 % in upoštevanje skoraj celotne delovne dobe (35 let) v odmero pokojnine slednjo zmanjša praviloma za 10 %. Slednje se je izpostavilo v Nemčiji, kjer je 5 milijonov Nemcev že upokojenih po novi pokojninski zakonodaji s 45 leti delovne dobe. S tem da jih 1 milijon oziroma 20 % prejema pokojnino nižjo od praga revščine, in to za polno delovno dobo. Pa so nam nemški model predstavljali kot idealen. V Avstriji je slika povsem drugačna. Pokojnina za polno delovno dobo dosega 80 % plače, manjkajoča sredstva pokriva proračun. Italija ne glede na opozorila o preveliki proračunski porabi več kot vzorno skrbi za svoje upokojence.
40 let delovne dobe bo zadostovalo, vendar se ne bo mogoče upokojiti pred dopolnjeno starostjo 62 let. Vsi poklici do vključno 5. stopnje izobrazbe gravitirajo k minimalni plači (izjema so morda poklici, kjer je izmensko delo, nadure, pripravljenost na domu, pooblaščenost ...). Za te skupine zavarovancev tudi podaljševanje delovne dobe oz. višja upokojitvena starost ne bo prineslo višjih pokojnin od minimalne.
Na sindikatih, zvezi društev upokojencev Slovenije, zaposlenih itd je, da povedo svoje mnenje. Vladajočim strukturam pa so pokojnine očitno žepnina, kajti dohodki od kapitala bodo njihov glavni vir prihodkov v jeseni življenja. Vsi drugi pa ...
Sony Globokar, Zagorje
