Zelo karakterističen podatek je, da smo leta 1991 v samostojno državo prenesli javni dolg iz prejšnje države v višini 14 odstotkov od BDP, leta 2022 pa je javni dolg znašal že 76,6 odstotka, kar predstavlja več kot petkrat večjo relativno zadolženost Slovenije. To pomeni, da smo od BDP leta 2022, ki je znašal 63 milijard evrov, dodatno zadolžili državo za 40 milijard evrov, kot če bi ohranili enako stopnjo zadolženosti iz osamosvojitve (14 odstotkov). Kje je ta ogromen denar, v investicijah gotovo ne, izgleda, da smo ga pojedli, in to nepovratno.
Korupcija je gotovo velik problem, tako po ocenah KPK letno izgubimo 7,5 odstotka BDP, kar znaša več kot 4 milijarde evrov letno. Tako lahko mirno trdimo, da smo po osamosvojitvi samo zaradi korupcije izgubili še dodatnih 40 milijard evrov. Žalostno pri tem pa je, da pri sistemski korupciji, ki je najdražja, pri nas nihče ne odgovarja in ni nobenih sankcij.
Samo pri zgornjih dveh postavkah lahko vidimo, da je država na račun zadolževanja in korupcije pokurila že 80 milijard evrov v osamosvojitvenem obdobju.
Največja narodnogospodarska škoda pa se je naredila z razprodajo bivših družbenih podjetij tujcem in seveda z domačo tajkunizacijo. Za kakšno materialno škodo in oškodovanje družbe gre, ko smo razprodali kar cele gospodarske panoge, pa je potrebna strokovna analiza, kar prepuščam ekonomski stroki, na primer znanemu profesorju iz Ekonomske fakultete, ki se zelo rad oglaša v medijih in je gotovo bolj usposobljen kot jaz. Kljub vsemu pa bom smelo navedel svojo domnevo, da je ta škoda lahko kar v višini seštevka obeh zgoraj navedenih zgrešenih politik zadolževanja in korupcije, ki je znašala skupaj 80 milijard evrov. Torej lahko k tej številki oškodovanja družbe (državljanov), dodatno zaradi uničenja in razprodaje podjetij, dodamo nadaljnjih 80 milijard evrov in dobimo skupno oškodovanje nas državljanov že za 160 milijard evrov (sto šestdeset milijard). To pomeni, da so nam politiki v 34 letih vladanja nepovratno zapravili osemdeset tisoč evrov na državljana.
Lahko bi navedel še kar nekaj cvetk, kot je na primer Jazbinškov stanovanjski zakon, ko namenska stanovanjska sredstva niso šla v javno stanovanjsko gradnjo, ampak smo pokrivali letne proračunske primanjkljaje. Skratka, slika je zelo žalostna na celi črti. Slovenija ni v nobenem primeru uspešen ekonomski projekt, gre za izgubljene priložnosti in izgubljena leta, katerih posledice bomo državljani čutili še zelo dolgo, tudi naslednji rodovi. Po takšnem razvoju naše Slovenije lahko razumem nekatere kritizerje prejšnje države, saj s tem odvračajo svojo odgovornost za porazne rezultate samostojne Slovenije v zadnjih 34 letih.
Opozoriti je treba tudi, da našo državo trenutno obvladuje elektroenergetski lobi, ki se je kadrovsko razpršil v vse pore države, jasno tja, kjer je veliko denarja na vidiku. Brez neke poglobljene javne in strokovne razprave je trenutno najbolj aktualna zadeva investicija v JEK 2 v višini do 15 milijard. Ko se je gradila prva jedrska elektrarna Krško (NEK) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo pred tem veliko posvetovanj in obveščanja javnosti. Zato lahko za staro investicijo NEK danes mirno rečemo, da je bila zelo uspešna in ni nobenega govora o korupciji. Tako se je pač včasih delalo. Danes so seveda drugačni časi, ko korupcija cveti, pravna država pa ne reagira in mnogi rečejo: »Kaj nam pa morete«.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
