Demokracija. Ali kdo še dvomi, da res lepo živimo v naši demokraciji? Zapiramo kurje tatove, a velikim kriminalcem izplačujemo znatne odškodnine. Rusko literaturo uničujemo, njihove grobove umikamo, ruske športnike in umetnike kaznujemo – s ciljem, da bi se uprli Putinu – izraelske pa skoraj častimo. Saj, saj, oni so naši. Mirovnike popljuvamo kot izdajalce, ponekod jih celo kaznujejo, tekmujemo v podpiranju orožarske industrije – spet bomo »transparentno« nabavili patrije – in tudi v tem, kdo bo bolj osiromašil svoje državljane. (Mimogrede: si Slovenci res zaslužimo Golobovega svetovalca za zunanjo politiko? Potem res drži »malo spremenjeni« Machiavellijev rek: človek človeku Volk.) In kaj je višek demokracije? Tiste, ki umorijo ljudi, pravično obsodimo na dolgoletne zaporne kazni, tistim, ki izvajajo genocid, pa ploskamo. Pomislite: ploskamo!
Kruha in iger. Že med evropskim nogometnim prvenstvom smo skoraj pozabili na Gazo, na umiranje in trpljenje Palestincev in vseh drugih po svetu, še naprej je potekalo oboroževanje Ukrajine, za nas pa so bili pomembni goli in zmage. Med olimpijskimi igrami ni bilo bistveno drugače. Medtem ko so številne kritike, zlasti RKC, padale na prizor s slovesnega odprtja, spominjal naj bi na znamenito sliko Leonarda da Vincija Zadnja večerja in žalil verska čustva, čeprav v resnici ni šlo za krščanski prizor, niso prav nič kritizirali naše grozljive dvojne morale. Recimo, da je bilo na teh OI akreditiranih samo 15 ruskih športnikov, še to kot nevtralnih udeležencev, Izrael pa je imel 88 tekmovalcev ter nepregledno število pripadnikov Mosada in drugih 007 agentov.
Nekaznovana agresija in zločini. Mediji vedno znova poročajo o samopašnih izraelskih napadih na cilje v drugih državah. Temu potem obvezno sledijo pozivi ZDA – glavnega povzročitelja in krivca – ter ostalih »pristojnih« k pomiritvi razmer in k pasivnosti prizadetih, da ne bi bilo še huje. Vedno isto! Američani preko svojih »izvajalcev« nadaljujejo umazano imperialistično politiko, če se »izvajalcem« kaj zatakne, pa ščitijo njihovo »pravico do obrambe«. Napadenim te pravice ne dopuščajo in vsak njihov morebitni odgovor je zanje samo nova agresija na Izrael, ki se bo moral še intenzivneje »braniti«. Vso to nesramno demonstracijo moči zagovarjajo in podpirajo zahodni zavezniki, vpeti v Nato in EU. Kaj sploh preostane napadenim? Vrnitev v terorizem in diverzije, na katere bodo močni še odločneje odgovorili, in tako v nedogled. Ali pa do jedrske vojne, ki bo končala to farso. Naša vlada, zaveznica v tem zlu, se spreneveda, ne more obsojati grehov svojega gospodarja niti njegovih zaveznikov, izvajalcev te umazane politike. Zaradi naše dvojne, »uravnotežene« vloge so tudi naša prizadevanja v VS OZN zgolj formalna in neučinkovita. Ostajamo pač zvesti do konca.
Je Golob izgubil oljčno vejico? Servilnost te vlade ni bistveno drugačna, kot je sicer pri desnici, so pa zdaj drugačne, nevarnejše razmere. Premier zna gotovo presoditi, kam nas vodi z »gospodarji«. (Ko bi bil vsaj tiho in ne bi hvalil Bidna, se mu klanjal, prav tako Ursuli von der Leyen – denar za poplave ni bil njen, kajne? – in z drugimi kritiziral, ignoriral mirovne napore Orbana.) Računala sem vsaj na Levico, a če poslušamo ministra Mesca, žal spoznamo – mu je funkcija spremenila razmišljanje? – da trobi v isti rog. Smo za tako ravnanje odgovorni državljani, ker smo večinsko glasovali za včlanitev v Nato, se zavezali z mednarodnimi pogodbami in vlada jih mora izpolnjevati? Moj odgovor je: ne! Leta 2003 smo glasovali za Nato kot obrambno vojaško organizacijo – ob zagotavljanju, da naši vojaki ne bodo prestopili državne meje, razen ob solidarni pomoči drugi napadeni članici – in po mojem mnenju nas nič ne zavezuje, da vztrajamo v njej. Za geostrateške, hegemonistične težnje ZDA. Rešitev je na dlani. Samo referendum za izstop naj razpišejo.
Polona Jamnik, Bled
