Javno zdravstveno službo opredeljuje tretji člen zakona o zdravstveni dejavnosti, ki med drugim določa, da zdravstvene storitve izvajalci zdravstvene dejavnosti opravljajo na nepridobiten način, tako da se presežek prihodkov nad odhodki porabi za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti.
V ta člen je poseglo ustavno sodišče. Z odločbo U-I-194/17 je odločilo, da nepridobiten način zdravstvenih storitev splošnega pomena ne velja za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe, ki so gospodarske družbe in zasebni zdravniki. Nosilni argument je bil, da gre za poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in da intenzivna omejitev svobode uporabe dobička lahko spodkoplje enega ključnih motivov za opravljanje koncesijske dejavnosti. Zaključilo je, da pozitivni učinek javne koristi ne odtehta posledic omejitve razpolaganja z dobičkom.
Podobne argumente je ustavno sodišče zapisalo tudi v odločbi U-I-59/18, ki je razveljavila omenjeni člen v delu glede dobička v lekarniški dejavnosti. Upoštevati pa je treba, da je dejavnost za lekarnarje urejena strožje, saj se ta dejavnost ne more opravljati kot zasebna dejavnost, opravlja se lahko le na podlagi koncesije. K tej odločbi sta dve ustavni sodnici podali pritrdilni ločeni mnenji, v njih sta izrazili nestrinjanje s prvo odločitvijo. Eden od argumentov je bil, da zasebnik, ki se odloči za koncesijo, ne nosi tveganja, ki ga prevzamejo zasebniki, ki niso vključeni v javno mrežo in če ustvari dobiček, so to še vedno javna sredstva, namenska sredstva, zbrana s prispevki zavarovancev. Zdravnik ima možnost, da se odloči, v kakšni obliki bo deloval, lekarnar ne. Pravilnost prve odločitve sta v ločenem mnenju zagovarjala dva sodnika. Iz mnenja lahko razberemo, da je sprejemljiv zmeren dobiček, kot ga opredeljujejo EU predpisi. V mnenju je opozorjeno, da se marsikdaj vprašanje koncesijskega razmerja ne dojema pravilno, s tem pa tudi ne vprašanje, kaj z dobičkom koncesionarja. Koncesije, ki so podeljene in sklenjene na način, da koncesionar pretežno ne nosi tveganj (kot da deluje na trgu), sploh niso koncesije. In si je zato težko zamisliti, da bi mu iz javnih sredstev omogočali še dobiček.
Ustavno sodišče se je navedene ureditve dotaknilo še tretjič, in sicer v odločbi U-I-198/19. V tej zadevi je bilo sicer temeljno vprašanje, ali je opredelitev javne zdravstvene službe kot negospodarske zdravstvene storitve splošnega pomena v neskladju s pravom EU. V delno odklonilnem in delno pritrdilnem mnenju k tej odločbi pa je ustavni sodnik izrazil nestrinjanje z razlikovanjem po EU predpisih in nacionalnem pravu glede definicije in opredelitve negospodarske javne službe ter negospodarskimi storitvami splošnega pomena. Poudaril je, da ima to za posledico različno obravnavanje po subjektih opravljanja dejavnosti, kar po pravilih EU ni bistveno. Ta kriterij pa je bil uporabljen v prejšnji odločbi, in sicer tako, da je bilo gospodarskim subjektom dovoljeno razpolaganje z dobičkom, drugim ne.
Iz navedenega kratkega povzetka nekaterih stališč iz odločb ustavnega sodišča v zvezi z dobičkom lahko razberemo, da je prvo »trdo« stališče v kasnejših obrazložitvah, še zlasti pa v ločenih mnenjih, omiljeno z dodatnimi argumenti in s pogledom iz drugega zornega kota. Ob upoštevanju sprejetih odločitev in dodatnih utemeljitev, bi zakonodajalec vprašanje dobička koncesionarjev lahko uredil tudi drugače, in sicer tako, da se javna sredstva, zbrana s prispevki za zdravstveno zavarovanje, ali vsaj njihova večina, porabijo v celoti za ta namen in je pridobivanje dobička podrejeno javnemu interesu. V gradivu sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti pa je razmejitev na javno zdravstveno službo in tržno dejavnost urejena le za javne zavode, ne pa tudi za koncesionarje. Tako pa bo, kot kaže, še naprej različen položaj subjektov, ki so vključeni v sistem mreže javne zdravstvene službe, in bo dopustno, da koncesionarji dobičke porabijo po lastni presoji, lahko za razvoj dejavnosti ali pa za lastne potrebe. Veljati pa bi moralo enako pravilo tako za javne zavode kot za koncesionarje. Dobiček in njegova poraba sta po mojem mnenju dopustna le v delu, ki se izvaja na trgu, kjer vlada konkurenca in koncesionar prevzame vsa tveganja.
Irena Žagar, Ljubljana
