Banane so zagotovo eden zgodnejših zmagovalcev globalizacije, pa čeprav se takrat temu še ni tako reklo. Ali pa sladkor – prve plantaže so bile na oni strani Atlantika, kjer so jih obdelovali zasužnjenci. Zdaj je takih stvari premnogo.

Pa ne samo to, tudi znane dobrine, ki so vezane na letne čase, so nam dostopne zunaj sezone. Transport, tovorjenje po morju, zraku, po železnicah in cestah. Prometa je toliko, da nas že duši. Po eni strani nam dviguje kvaliteto življenja (čeprav, ali je kvaliteta življenja res odvisna od vseh teh dobrin ali pa bi jih večino zlahka pogrešali, če le dobro premislimo?), ali le zadovoljuje naše kaprice po čim večji izbiri, ki na koncu že vodi v stisko, kaj izbrati, po drugi strani pa s tem povzročamo neskončno škodo okolju in seveda tudi sebi.

Hrup postaja stalnica našega življenjskega okolja, pa čeprav bi radi tišino. Oboje ni združljivo. Kolateralna škoda tega nenehnega tovorjenja in premikanja pa je mešanje rastlinskih in živalskih vrst, gliv, virusov, bakterij, skratka vsega živega. Zdaj bom morda za koga govoril kot starček, ki javka, kako je bilo včasih vse bolje, a ne mislim tako. Od moje mladosti se je okoli mene pojavilo precej novih rastlin, nekatere pa na žalost precej spreminjajo življenjsko okolje, življenjske razmere morda ne toliko nam, ljudem, ali vsaj še ne, jemljejo pa življenjski prostor drugim bitjem. Že res, da se je to dogajalo skozi vso Zemljino zgodovino, a ljudje smo to neskončno pospešili. Zdaj se dogaja tako hitro, da se domače vrste ne zmorejo prilagoditi ali razviti obrambnih mehanizmov pred tujimi vrstami. Drevje nam redčijo bolezni, ki smo jih uvozili, vase dobivamo viruse, ki jih prenašajo žuželke, ki smo jih mi vnesli v naše okolje. V naša morja prihajajo organizmi z izpuščenimi balastnimi vodami čezoceanskih ladij. Za mojega vnuka je japonski dresnik dejstvo, jaz pa ga vsaj do začetka mojih službenih let, če ne celo kasneje, sploh nisem poznal. Kako malo časa je pravzaprav šele pri nas. Nekateri menijo, da so pač organizmi naravni in da se bodo »že med sabo dogovorili«, kateremu bo ostalo na voljo življenjsko okolje, kateri pa bodo izginili ali se umikali, dokler in kamor se bo dalo, kot je bilo to v naravni evoluciji.

A proces ni naraven, povzročamo ga mi, ljudje. Ali smo tudi mi del narave? Po mojem že dolgo ne več. In dokler neka invazivna rastlina vse bolj prerašča le sosedovo njivo, mi bo za to malo mar, ko pa bo moja cvetača zaradi nje začela hirati, se je bom skušal znebiti in bom bentil nad njo. Tak, vrtičkarski je naš pogled. Smo pač majhni, pa ne po površini, po številu, ampak po razmišljanju.