Pomagajmo najti Janševo dobro ime. In ga vrnimo lastniku. Gotovo se sprašujete, zakaj sem se odločila za to človekoljubno akcijo. Nanjo sta me napeljali dve situaciji. Prva so Janševe besede na sodišču, s katerimi je utemeljeval odškodninski zahtevek 900 tisoč evrov (zaradi sodnega procesa Patria), ki bi jih rad - domoljubno in državotvorno - spravil v svoj žep, ter druga, prizadevanje in prepričanje Instituta 8. marec, da lahko z ljubeznijo premagamo sovraštvo.
Ali ne bi bilo odrešilno za državljane, če bi Janša po 32 letih nehal širiti sovraštvo? Če bi nas nehal deliti na potomce komunistov - primerne vsaj za lustracijo, če že ne za metanje v jaške - in na prave domoljube, zaslužne za osamosvojitev in za potencialni razcvet države, če mu ne bi vsaj 3X »onemogočili vladanja«? Na ljudi, ki smo krivi za prejšnje »enoumje« in sedanji polom v samostojnosti? Lepo bi bilo, kajne, če bi nehal lagati vsakokrat, ko odpre usta, tudi o zgodovinskih dejstvih - od »zmagovitih« domobrancev do pravljice o svojem očetu; če bi se nehal družiti s pro-ustaši, nehal podpirati neofašiste in tudi sicer nehal delati sramoto Sloveniji. Je prevelika iluzija, če bi vsaj - tukaj in zdaj - nehal pozivati k državljanski vojni? Ne poznam odgovora, morda pa vseeno velja poskusiti – ne norčujem se, če kdo slučajno to misli - kako deluje ljubezen a la Nika Kovač.
Naj se vrnem na sodišče in povzamem Janševe besede: ogromni unikatni znesek je sorazmeren z unikatnim procesom in z unikatnimi negativnimi posledicami, zatrjuje: za njegovo družino (soglašam, očetova odsotnost je za otroke vedno problematična, a ne samo zaradi zapora, ampak tudi zaradi njegovega pretiranega političnega udejstvovanja), za državo (nasprotno so posledice za državo lahko zgolj pozitivne) in za njegovo javno podobo (ožigosanje: obsojenec, bivši kriminalec, korupcija).
Ravno zaradi takega ožigosanja se mi je zasmilil, da sem mu želela pomagati - saj je dobro ime nekoč imel, vsaj upam, samo najti ga je spet treba - nenadoma pa sem postala čisto zmedena. Zaradi dveh razlogov. Prvi je povezan z mojo vzgojo. Doma so me namreč učili, da moram vedno, poudarjam vedno, odgovorno ravnati s svojim imetjem in da sem sama kriva, če ga izgubim, zapravim, Janša pa hoče krivdo za svojo slabo podobo - kot za vse druge slabe posledice - naprtiti drugim. Drugi razlog pa je, da sploh ne vem, kje naj njegovo izgubljeno dobro ime iščem. Saj ga ni izgubil šele pri Patrii, ampak že veliko prej. To pričajo njegovi nekdanji tovariši, sodelavci in knjige o njegovih nezakonitih, a nekaznovanih poslih.
Spoznala sem, da je moja morebitna akcija že v naprej obsojena na neuspeh, zato se naj kar sam spopade s posledicami vsega svojega početja, če že zdavnaj ni prepozno. Prvi korak bi lahko bil prenehanje s sovraštvom, drugi pa, da se končno umakne iz politike. In sporočam tudi, da mu ne mislim plačevati še kakšnih odškodnin. V resnici bi jih moral on nam. Za dvoletni zapor med epidemijo, za vse maltretiranje in nepotrebne smrti naših ljubljenih.
Polona Jamnik, Bled
