Erika ni nikoli izvedela ne datuma ne kraja smrti svojega očeta. Bila je med nekaj desetimi preživelimi, ki jih je zaznamovala vseživljenjska travma, zaradi katere večina od njih ni hotela nikoli javno govoriti. Dolga leta je molčala tudi ona, potem pa je bila ena redkih, ki je svojo življenjsko taboriščno izkušnjo vpela v osveščanje o holokavstu in njegovih posledicah. Po vrnitvi iz taborišča leta 1945 je do smrti delala in živela v Murski Soboti.
Erika Fürst je že leta 1996 predala svoje podrobno pričevanje Yad Vashemu v Jeruzalemu. S tem je bilo na voljo tudi zgodovinarjem in drugim raziskovalcem, učiteljem in profesorjem. Ko se je v Sloveniji preučevanje slovenskega judovstva in holokavsta z velikansko zamudo v devetdesetih letih minulega stoletja počasi le začelo, se nato lepo razmahnilo in po letu 2000 profesionaliziralo, je bila gospa Fürst v neprecenljivo pomoč vsem zgodovinarjem in antropologom, ki s(m)o začeli poglobljeno raziskovati in preučevati tudi za Slovenijo temno in v mnogih pogledih še precej neznano poglavje zgodovine. Z vsemi je delila svojo zgodbo deportacije in preživetja, svoje zasebne slikovne in dokumentacijske arhive in nam naklonila nič koliko svojega časa za pripovedi o predvojnem življenju judovske občine v Murski Soboti in Prekmurju nasploh. Mnogo njenih spominov je zabeležil pokojni kustos Pomurskega muzeja mag. Franc Kuzmič, s katerim sta tesno sodelovala pri nastavkih spominske pokrajine o prekmurskem judovstvu. Postala je pričevalka o vsakdanjem življenju prekmurskih Judov, o njihovi pomembni vlogi na gospodarskem in kulturnem področju, o kulturnem utripu, o holokavstu in deportacijah ter o povojnem življenju preživelih prekmurskih Judov, od katerih so kmalu po letu 1945 ostali samo še ostanki ostankov. Večkrat sta travmatične taboriščne osebne izkušnje delili s prijateljico Elizabeto Fürst, roj. Deutsch, zadnjo lendavsko Judinjo, ki je tudi preživela holokavst in bila vse do smrti leta 2014 tako kot Erika preudarna pričevalka in informatorka o taboriščnih grozotah.
Gospa Erika je v zadnjih dveh desetletjih in pol, dokler ji je to dopuščalo zdravje, izjemno dejavno sodelovala pri osveščanju javnosti, še posebej mladine, o antisemitizmu in še posebej o holokavstu. Vnovično podoživljanje taborišča je nekaj najtežjega, mi je večkrat pripovedovala. V kraj »pekla na zemlji«, ki ga je preživela, se je vrnila samo enkrat in nikoli več. In še to zgolj do znamenitih vrat – bilo je dovolj. Ko smo v Mariboru leta 2001 odprli obnovljeno srednjeveško sinagogo, eno najstarejših ohranjenih sinagog v srednji Evropi, smo bili deležni njene osebne pozornosti in pomoči pri snovanju programov in vsebin. Podprla je naš mednarodni projekt Šoa – Spominjajmo se, ki je danes vseslovenski program obeleževanja mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta, 27. januarja. Veliko je pomagala tudi pri zasnovi zdajšnjega muzeja holokavsta v obnovljeni lendavski Sinagogi. Brez njene pomoči in nasvetov Slovenija ne bi mogla 1. decembra 2011 postati redna članica Mednarodne organizacije za spominjanje na holokavst–- International Holocaust Remembrance Asociation (IHRA).
Erika Fürst je bila vir dragocenih pričevanj, s katerimi lahko lažje razumemo holokavst, njegove historične nastavke in tragične posledice. Njene preproste besede so zvenele kot nauk »Nikoli več!« in tega je skozi bolečo osebno izkušnjo in nikoli zaceljeno rano širila zlasti med mladimi. »Ne pozabite in se spominjajte«, je bilo njeno dragoceno sporočilo. Bila je vneta podpornica pobude, da se na mestu nekdanje sinagoge v Murski Soboti postavi spominsko znamenje. Podprla je tudi predlog, da se soboškemu židovskemu pokopališču vrne prvotno ime – Židovsko pokopališče Murska Sobota. Prav tako je podprla projekt »Tlakovci spomina« (»Spotakljivci«), najprej v Mariboru in kasneje še v Murski Soboti, v Lendavi in v Ljubljani. Leta 2012 ji je takratni slovenski predsednik dr. Danilo Türk podelil zlati red za zasluge za »izjemni osebnostni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu iz avtentične perspektive preživele ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov«. Sodobni in naraščajoči antisemitizem, zanikanje holokavsta, poskusi spreminjanja zgodovine 2. svetovne vojne v politične namene, krepitev neonacizma po vsej stari celini in nenehni razmah nestrpnosti tudi na Slovenskem, naj nam venomer potrjujejo njen nauk »Nikoli več«.
Spoštovana gospa Erika, hvala vam za vaš neprecenljivi osebni prispevek k ohranjanju zgodovinskega spomina na Prekmurske (in vse slovenske) Jude. Shalom!
Dr. Marjan Toš
