Poslavljamo se od dr. Ivana Kristana, univerzitetnega profesorja in rektorja, avtorja veličastne zbirke znanstvenih del, učbenikov, raziskav in nosilca odmevnih pobud. S svojo ostro kritiko jugoslovanskih ustavnih dopolnil iz leta 1988, ki so po njegovi oceni ogrožala suverenost in samostojnost Slovenije, je spodbudil nastanek slovenskih ustavnih dopolnil iz leta 1989.
Ta so govorila o neodtujljivi in trajni pravici slovenskega naroda do samoodločbe, o tem, da izrednih razmer v Sloveniji ne more nihče odrediti mimo slovenske skupščine, da brez njenega soglasja ni mogoče Slovenije niti finančno preobremeniti, in še o marsičem drugem, zaradi česar pozneje ni bilo treba hiteti s sprejemom nove ustave. Ko so bila pripravljena, je bila odločilna vloga dr. Kristana v zveznem ustavnem sodišču. Takrat so si vsi federalni organi v Beogradu prizadevali preprečiti sprejem slovenskih ustavnih dopolnil. Edini organ, ki slovenskih amandmajev ni v naprej obsodil, je bilo ustavno sodišče Jugoslavije, v katerem je dr. Kristan dosegel spoštovanje ureditve, po kateri ustavno sodišče ni pristojno za predhodno ustavno presojo. Nastala je vrsta znamenitih ločenih mnenj ustavnega sodnika dr. Ivana Kristana, in to v času, ko se tisti, ki pišejo zgodovino našega ustavnega sodstva, pretvarjajo, da v Sloveniji do osamosvojitve sploh ni bilo ustavnega sodišča.
Dr. Kristan je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nasprotoval ideji o spreminjanju Jugoslavije v federacijo občin, v osemdesetih pa je bil vodilni kritik stališč srbske ustavnopravne šole o konzumiranju pravice do samoodločbe z vstopom v federativno državo. Pri nastajanju evropskega člena slovenske ustave se je dr. Kristan zavzel za sprejem ustavne določbe o pravici Slovenije, da izstopi iz Evropske unije, če bi v njej prišlo do kršitev s slovensko ustavo določenega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako radikalen predlog ni bil sprejet, vendar je v evropskem členu določba, da lahko Slovenija vstopa samo v mednarodne organizacije, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To je mogoče razumeti tudi kot namig, da bi lahko bile upravičene zahteve za izstop, če bi do kršitve pravic, določenih z nacionalno ustavo, prišlo naknadno, po njenem vstopu v mednarodno organizacijo. Žal takšna argumentacija ni bila celovito upoštevana, ko je bila v Evropski uniji sprejeta možnost o izstopu držav članic.
Za »nagrado« za opisan pogum v času osamosvajanja je Demosova večina preprečila, da bi dr. Kristan postal sodnik slovenskega ustavnega sodišča. V nebo vpijoča krivica so bile ocene o tem, da ne more opravljati te funkcije, ker ni branil slovenskih interesov v okviru nekdanje ureditve.
Splošno je znano, da je dr. Kristan kot prvi predsednik državnega sveta uspešno preskočil marsikatero nerazumno omejitev pri delovanju tega po marsičem edinstvenega svetovalnega organa. Nasprotoval je reduciranju veta državnega sveta na ponovno glasovanje državnega zbora brez razprave in brez možnosti spremeniti določbo, zaradi katere je do veta prišlo. Dr. Kristan je bil prepričan, da bi moral razvoj tega organa privesti do nastanka enakopravnega zbora v okviru dvodomnega parlamenta. Manj je znan njegov osebni prispevek k oblikovanju in zastopanju predloga o kombiniranem volilnem sistemu, o katerem je državni svet zahteval izvedbo referenduma. Dr. Kristan je bil prepričan, da gre za volilni sistem, ki je uspel v Nemčiji in na Novi Zelandiji, zagotoviti najboljšo sintezo prednosti proporcionalnega in večinskega volilnega sistema. Menil je, da demokratizacija volilnega sistema za državni zbor ni mogoča, ne da bi bil del poslancev izvoljen na neposrednih volitvah v volilnih enotah, oblikovanih tako, da bi sleherna volilna enota imela svojega poslanca.
Dr. Ivan Kristan je bil najprej in predvsem priljubljen profesor ustavnega prava, dostojen naslednik dr. Maksa Šnuderla in dr. Majde Strobl ter predhodnik sedanjih profesorjev ustavnega prava, dr. Franca Grada, dr. Igorja Kaučiča, dr. Saša Zagorca, dr. Sama Bardutzkya, mene in profesorjev s številnih drugih kateder in drugih fakultet, ki preučujejo ustavno pravo. Bil je avtor številnih učbenikov za študente pa tudi dijake, najaktivnejši Slovenec v vodstvu Mednarodnega združenja za ustavno pravo in prvi pobudnik za ustanovitev Inštituta za ustavno pravo. Bil je aktivni član Društva za ustavno pravo Slovenije in Srebrne katedre upokojenih profesorjev.
Do konca življenja si je dr. Kristan prizadeval za to, da bi Slovenija kot naslednica nekdanje skupne države ratificirala avstrijsko državno pogodbo, in za to svojo idejo pridobil zavidljivo širok krog uglednih podpornikov, ki se za to zavzemamo še danes. Regionalizacija Slovenije, kombinirani volilni sistem in ratifikacija avstrijske državne pogodbe so trije neuresničeni projekti, za katere se je dolga leta zavzemal. Dr. Ivan Kristan bi lažje zapustil ta svet in bi za seboj zapustil boljšo Slovenijo, bolj samozavestno, bolj demokratično in bolj odporno proti novim kriznim preizkušnjam, če bi bili ti projekti že uresničeni.
Dr. Ciril Ribičič
