Na železniške postaje in mostove v Mariboru, Celju, na Ptuju, Zidanem mostu, ljubljanskem Zalogu, Postojni, Novi Gorici in na Jesenicah je bilo odvrženih na tisoče bomb (največ 500-funtnih oziroma cca 250-kilogramskih). Okoli desetina teh ni eksplodirala in po zadnji oceni na ozemlju Slovenije še vedno leži približno 6000 neeksplodiranih letalskih bomb, od tega v Mariboru celo nekaj 4000-funtnih oziroma dvotonskih.
Vse napredne države so že zdavnaj poskrbele za preventivo in so območja, ki so bila močno bombardirana, razglasila za t. i. rdeče cone, na katerih je mogoča kakršnakoli gradnja šele po varnostnem pregledu zemljišča in odstranitvi morebitnih neeksplodiranih letalskih bomb. Osnova za varnostni pregled so zračni posnetki, ki so jih po bombardiranjih med drugo svetovno vojno naredili zavezniki, da so lahko ocenili škodo po napadih. Danes so te fotografije uporabne za iskanje neeksplodiranih letalskih bomb, saj se na njih jasno vidijo kraterji tako eksplodiranih kot neeksplodiranih. Po izkušnjah iz Nemčije je zanesljivost takšnega iskanja kar 90-odstotna.
Dodatno nevarnost pri neeksplodiranih letalskih bombah predstavlja deset odstotkov tistih, ki so jih zavezniki odvrgli in so bile opremljene s t. i. časovnimi vžigalniki. Takšne bombe so nato v različnih časovnih intervalih eksplodirale in povzročale dodatno škodo in zmedo. Na žalost jo še danes. Po 80 letih namreč ti vžigalniki pospešeno razpadajo in zato prihaja do nenadzorovanih samoeksplozij, kot je bil tudi nedavni primer eksplozije ameriške letalske bombe na letališču na Japonskem, takšne, kot so padale tudi na Slovenijo. Samoeksplozij bo sčasoma vse več.
Namesto da bi pri tem sledili zgledu Nemčije, Avstrije, Velike Britanije itd, državam, ki so že zdavnaj uvedle rdeče cone, odgovorni v Sloveniji zavestno potiskajo glavo v pesek in ne ukrepajo. Zato delavci pri gradbenih delih na železniški postaji v Novi Gorici najdejo nove in nove bombe in le fortuni se lahko zahvalijo, da še nobena ni eksplodirala. Človek težko razume takšno neodgovorno ravnanje Uprave za zaščito in reševanje, ministrstva za obrambo in vlade. Jim je res popolnoma vseeno za življenja ljudi in njihovo premoženje? Glede na to, da je v Sloveniji daleč največ neeksplodiranih bomb v Mariboru (cca 3000), se sprašujem, ali bi se obnašali enako, če bi bila z njimi posuta Ljubljana. Pa da ne boste mislili, da jih tam ni. Od Zaloga do centra Ljubljane ob železnici prav tako ležijo neeksplodirane bombe, na njih pa že stojijo različni objekti.
Najhuje pri vsem je dejstvo, da vlado na nevarnost neeksplodiranih bomb intenzivno opozarjam že vsaj dve leti, a ne naredi nič, da bi vsaj preprečila nadaljnjo gradnjo na bombah. Ljudje po državi sploh ne vedo, da je lahko pod njihovo novo nepremičnino neeksplodirana letalska bomba. In kaj bo, ko bo prva eksplodirala tudi pri nas? Nemški bombni strokovnjaki (v Nemčiji je daleč največ neeksplodiranih letalskih bomb) opozarjajo, da bo samoeksplozij vedno več in da so še posebej nevarne bombe s časovnimi vžigalniki. Vodja urada za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev v mestu Oranienburg blizu Berlina pravi: »Ni vprašanje, ali bodo bombe eksplodirale, temveč je le vprašanje, kdaj se bo to zgodilo. Naše delo je zato bitka s časom, da jih najdemo, preden eksplodirajo.«
V Sloveniji bomo zaradi ignorance pristojnih, ki so za svoje (ne)delo dobro plačani, očitno čakali, da se najprej zgodi tragedija, šele nato pa po dobri balkanski navadi zagnali vik in krik. A takrat ne smemo pozabiti, da so odgovorni zanjo ljudje z imeni in priimki, ki dve leti poslušajo o nevarnosti, a ne ukrepajo. To so predsednik vlade Robert Golob, zdaj že nekdanji obrambni minister Marjan Šarec in direktor Uprave za zaščito in reševanje Leon Behin.
Sašo Radovanovič, Maribor
