Zavedam se, da je to morda huda ali celo prehuda ocena. A miselnost, ki preveva ljudi, ko enkrat pridejo na oblast, je že znana. Vzorec moči, vsevednosti in predvsem vsemogočnosti, ko takšni ljudje dosežejo višek v svojem življenju, je skoraj vedno enak. Edino, kar še manjka, je, da se »morajo« vpisati v zgodovino in v spomin ljudi. Nedotakljivost njihovega ravnanja je pravno in po funkciji zagotovljena. A razen razgaljene človeške pokvarjenosti in večvrednosti ter omalovaževanja revnih res ne vidim kakšne koristi od zamenjave zaves.
Druga, še bolj šokantna, predvsem pa nadvse ponižujoča novica za Slovenijo v zadnjem času pa je bila odstop oziroma umik ali boljše rečeno zavrnitev slovenskega kandidata Tomaža Vesela iz EU kombinacij Ursule von der Leyen. Več kot očitno zato, ker ni »ženska kvota«. To je žalostna slika slovenske »neodvisnosti« in »samostojnosti« ter prenosa pristojnosti skoraj vseh ključnih dosedanjih elementov suverenosti (ekonomija, obramba, politika itd) na EU. Zavrnitev pa predstavlja neposreden in očiten politični pritisk na Slovenijo, da se podredi. Nesposobnost slovenske politike in vlade pa je dokaz, da se to z lahkoto dogaja. Hkrati je to tudi žalostna slika pravne države RS in tudi pravnih temeljev EU.
Politična neodvisnost in enakopravnost sta približno takšni oziroma veliko manjši kot v bivši SFRJ pred krvavim razpadom. Vsaka primerjava je namerna – pa ne zlonamerna, ni slučajna in hkrati vredna spomina na vojne dogodke ob razpadu države, kar se nikoli ne bi smeli zgoditi. O enakopravnosti, poštenosti in podobnih načelih rajši ne bi govoril. Ja, tudi ženske kvote imajo svojo »prednost«. To, da so ženske kvote in ne moške. Sicer pa vso srečo Marti Kos. Upam, da izpolnjuje vse kaprice predsednice Ursule von der Leyen. So pa jasne posledice. Pa ne samo tega »minornega dogodka«, ki je kapljica v morju vsega dogajanja v zvezi z vojnami ter človekovimi pravicami povsod v EU, izven nje ter seveda tudi pri nas. Tudi z ogromnim deficitom demokracije v EU.
Mislim, da so »naši« predhodni in sedanji oblastniki tako v Sloveniji kot v EU krepko zavozili odnose oziroma razmerja, ki se nanašajo na mir, na medsebojno zaupanje, na preprečevanje sovraštva in še kaj. Nacizem, ki ponovno dviga glavo, ne samo v Nemčiji, Franciji, Italiji in še kje, je bil preveč podcenjevan. Imperializem in kolonialna miselnost pa sta z izstopom Velike Britanije samo še dobili zalet. EU nekako ne zastopa več interesov državljanov svojih držav. Nekako se mi zdi, da se vse to ne more končati dobro.
Brez pretiravanja, a z velikim upanjem si človek sicer lahko prizadeva za boljšo prihodnost, a ta nekako tudi s takšnimi dogodki polzi od nas. Manjkajo enakopravnost, pravičnost, enakost, solidarnost, demokracija, človekove pravice, mir in nekaj poguma. Vsekakor to klečeplazenje ni prvo in se ne nanaša samo na Roberta Goloba in to vlado. Seveda tudi ni vsega kriva Ursula von der Leyen, ki samo izkorišča podrepnost naših politikov.
In tretja novica je, da so letošnje (2024) olimpijske ter paraolimpijske igre končane. Ideja enakosti in premagovanju medsebojnih razlik se sicer ni odrazila v dejstvu, da bi navedeni športniki organizacijsko enakopravno in sočasno nastopili skupaj. Ne vem sicer, zakaj ne, čeprav verjamem, da bi verjetno bil to organizacijski zalogaj. Tako pa ostaja nedorečena misel o razumevanju v različnosti. Da o miru ne govorim.
Miloš Šonc, Grosuplje
